Tinina kolumna: Tako dobra knjiga, da je (še) ne morem prebrati do konca

Knjiga Bronje Žakelj – Belo se pere na devetdeset – je brez dvoma slovenska knjiga leta 2018.

Če bi bila napisana v angleščini, bi bila zagotovo na vseh lestvicah knjig, ki jih morate prebrati v letu, ki se izteka. Vsi berejo Belo se pere na devetdeset, tudi tisti, ki drugače knjig praktično ne vzamejo v roke. In vsi jo hvalijo, seveda upravičeno. Sama ves čas berem, vse preberem, a Bronjine knjige ne morem prebrati do konca, ampak ne zato, ker ni berljiva, odlična, ampak zato, ker je tako dobro napisana, da me duši.

Bronja, ki je le malo starejša od mene in naju je v otroštvu praktično ločila le Titova, danes Dunajska cesta, tako odlično opisuje svoje otroštvo, igrače, brata, babico Dado, mamo, očeta, smučanje, igranje, obiske, navade, navijanje za smučarje, da me ves čas vrača v tisti čas, ko sem živela svoje noro srečno otroštva, ki ga pač ni več. Duši me, kako je vse hitro minilo, duši me, koga vse ni več. Drugače se niti nimam za velikega nostalgika, mislim, da ne morim okolice in svojih otrok z neprestanim obujanjem spominov, a žal se zelo težko brez solz in težkega dihanja soočam z minevanjem in smrtjo.

In tako kot nikakor ne zmorem in ne maram gledati starih fotografij, ker me preveč boli, živcira, ker ne maram jokati in trpeti, tako ne morem do konca prebrati Bronjine knjige. Njeno noro dobro opisovanje, sicer polno humorja in tudi žalosti, me stre. Jaz sem enostavno tista mevža, o katerih v svojih intervjujih govori Bronja, ki se ne marajo spoprijeti z minljivostjo in krhkostjo, z boleznijo in bolečino. Priznam, da se še vedno težko spoprijemam z boleznimi in smrtjo.  Ne vem, kako Bronja vse to zdrži, vse te intervjuje in pogovore, od kod jemlje pogum, moč, jaz se ne morem soočiti niti z njeno knjigo, ona je premagala smrti, bolezni in novinarje.

Priznam, da sem sama očitno popolna reva!  Ne me obsojati, z Bronjo se tako bežno, na videz poznava, v moji glavi se pojavlja kot neka prijetna pojava, a ne vem več, ali jo poznam s fakultete, z novinarstva ali iz soseske, brez dvoma pa vem, da bom knjigo prebrala do konca. Tako dobrih knjig je v resnici zelo malo, da sem vesela, da sem si jo ‘prišparala’ za prihodnje leto, ko bo izšel že vsaj sedmi ponatis in bodo po njej počasi začeli snemati film.

Liza - 50/2018

  potovanje rezervacija