Dr. Christian Gostečnik (psihoterapevt): “Otroci naj ne bodo del travm in čustvenih vojn”

Vodite Frančiškanski družinski inštitut, poučujete in imate terapije. Kje največkrat vstopite s pomočjo?

Ogromno imamo zakonskih terapij, veliko se ukvarjamo s konfliktnimi odnosi, kar izhaja iz dejstva, da živimo veliko dlje in bolje, kot smo včasih. Ni pomemben več le naš vsakdanji kruh, zaradi velikega napredka smo ljudje postali veliko bolj zahtevni in pomemben del tega so odnosi. Želimo imeti urejene odnose, s tem pa se včasih ljudje niso tako veliko ukvarjali in so preprosto ostajali skupaj. Danes je to drugače, veliko se ukvarjamo s čustvi. Zadnjih 20 let opažam, da se mladi ljudje želijo poročiti z urejenim odnosom. A vmes pridejo tudi različni impulzi in cunamiji, ko si rečejo, ali se še čutiva. Odnos se zalomi in pridejo k nam. To je postala nekakšna higiena. Vedno pa ugotovimo, da gre za globinsko prepoznavanje človeške psihe in da se tam notri poustvarjajo povsem druge stvari. Velikokrat smo le igralci na odru naših lastnih zgodovin. Terapevt jim ne more povedati, kaj naj naredijo, jim pa pomagamo ustvariti nove odnose.

Kaj vi vidite kot najpomembnejše za dobre, zdrave in kakovostne odnose?

Sodelovanje. To je ključno. Dva človeka se preprosto odločita za odnos. Ljubezen je odločitev. Drug drugega ne bomo nikoli spremenili, a odnos vedno spreminja oba. Že v razvojni psihologiji je opredeljeno, da si otrok prizadeva ustvariti odnos z mamo, seveda tudi obratno mama z otrokom. A otrok išče nekoga, na katerega se bo navezal. To so osnove vseh odnosov v vseh sferah našega življenja. In v vseh teh sferah želiš slišati nekoga, ki te sprejema, čuti, prihaja k tebi, si želi slišati, kako stvari doživljaš, v čem se uresničuješ … To je osnovni odnos, ki nas najbolj globoko zaznamuje. Razhajamo se v tem, ker prihajamo iz različnih družin in okolij. Družine so tako temeljne, zato prinesemo vsak svojo zgodovino in dojemamo drug drugega v skladu s svojo preteklostjo. Vprašanje je tudi, koliko sta se dva človeka pripravljena odpreti drug drugemu, v bistvu pa je tu zadaj le en velik strah.

Število ločitev v Sloveniji narašča. Kje vidite poglavitne razloge za to?

Zahtevni smo postali, in to je prav. Nismo pa se še srečali z odgovornostjo, da bi skupaj gradili odnos. Zakonca oz. partnerja, ki skupaj gradita, se pogovarjata, razrešujeta konflikte, ostajata skupaj. Imamo dve vrsti zakoncev – take, ki rešujejo probleme, in take, ki jih ne. Poleg tega ženske popolnoma drugače doživljajo ta svet, kot ga moški. Seveda so stične točke, a moški racionalizirajo, ženska pa vse poskuša prepresti s čustvi in razmišljanji. Veste, na terapijah slišimo res različne zadeve, in ko se ti ljudje slišijo, je že drugače, umirijo se.

Kaj pa varanje? Kako po tem zgraditi zaupanje v odnosu? Je to vedno razlog tudi razhod?

Varanja je veliko. Ljudje si resnično zapletamo življenje. Varanje izhaja iz čustvenih vzgibov, ko nekdo ne sliši čustev in potem spregovori telo. Telo vedno govori in kriči na glas, kadar nisi čustveno potešen in razumljen. Tu je potem vprašanje, ali se lahko umiriš sam s sabo in se pogovoriš s svojim partnerjem ali pa tega ne zmoreš. In seveda se začnejo v telesu dogajati vse hormonske silnice in se zaljubiš. Kar najdeš drugje, je vse krasno in dobro. Sprašujete me, ali se da priti nazaj. Da se, je pa veliko garanja in močna odločitev, da prekineš varanje in spet zgradiš svoj prvi odnos. Partnerja se morata dogovoriti, ali sta pripravljena na novo graditi zaupanje. To zahteva pripravljenost obeh. Vedeti pa moramo, da je storjeno dejanje nemogoče izbrisati, vprašanje je le, koliko to čustveno boli.

Sledi ločitev. Kako se soočiti z ločitvijo in kako to vpliva na otroke?

Otroci so nedvomno žrtve ločitve. Zavedati se moramo, da se ločujeta mož in žena, ne oče in mama. Otrokom je treba znati razložiti, da sta se starša tako odločila in da to nima zveze z njimi in da bosta vedno z njimi. Otrokom morata razložiti ločitev tako, da slišijo: »Vedno vas bova imela rada. Vedno bova vaš oče/mama. Vedno se bova zanimala za vas.« Otroci ne smejo slišati, da je eden izmed partnerjev odšel, ker drugega nima več rad – ali oče ali mama – in posledično nima rad svojih otrok. To pri otroku naredi popolno zmedo, ne razume ločitve, no, pa saj jo še mi težko. Otrok o svojem očetu ne sme slišati nič grdega od mame in obratno. To je katastrofa za otroka.

Kako lahko partnerja civilizirano določita »pravila igre«?

 
Booking.com
 

V Ameriki se veliko zakoncev ne more uradno ločiti, če ne gredo prej na starševske terapije. Pri nas pa je drugače. Otrok je zmeden, kar nenadoma je sprememba. Pomembno pa je, da otrok ve, da bo vedno imel tega očeta in to mamo. To je idealna podoba h kateri bi morali stremeti. Še vedno imamo preveč ločitev, v katerih se partnerja dobesedno preigravata kruto in surovo na otrocih. Velikokrat vzamejo otroke za talce in jim nalagajo strahovita bremena, ki sicer pripadajo nekemu partnerskemu odnosu. Če lahko tu zavarujemo otroke, smo naredili ogromno.

Kaj je razlog takšnega ravnanja staršev?

To je impulz globoke rane in travmiranosti. V naših skupinah poskušamo staršem prikazati, naj ne kličejo otroka za razsodnika in naj ne pošiljajo sporočil otrokom, ki jih sploh ne razumejo. Otrok naj ne bo čustveni talec ali naša čustvena kanta za smeti. Starša imata svojo pogodbo, otrok pa po pogodbi ni zraven. Otrok je zraven brezpogojno in v tej brezpogojnosti želi črpati sprejetost, ljubezen, razumevanje, rast …

Kakšne posledice lahko to pusti na otroku?

Trenutno še nimamo povratnih informacij. Zagotovo strah. Epidemija neporočenih ljudi danes je zagotovo posledica strahu prejšnje generacije. Veliko imamo travmiranosti, v družbi imamo veliko jamranja in travme držimo s tem jamranjem. Premalo se imamo fajn, dajmo se drug drugega bolj pohvaliti. Otroci naj ne bodo del travm in čustvenih vojn.

Kako pa se po ločitvi lahko izognemo dvojnim pravilom – ena pravila pri mami, druga pri očetu?

To je odvisno od civiliziranosti staršev. Ne moremo nadzorovati drug drugega, a če se lahko to dogovorimo, je zagotovo najbolje za otroka in najbolj civilizirano. Otroku nikakor ne smemo očitati stvari, ki jih počnejo pri drugem staršu. Veste, tudi starši trpijo, a naj se notranje omejijo do stvari, ki jih prinese otrok. Niso vedno povezane z njimi. Otrok potrebuje umirjenega starša. Ni prav, da starši govorijo, da imajo nemogoče otroke. Nemogočih otrok ni! Imamo pa bolj ali manj pripravljene starše delovati z nemogočimi razmerami. Otrok je nosilec vsega, ga moramo pa naučiti odgovornosti in mu pri tem dati podporo. Imamo pa tudi polno stereotipov, na primer: pri mami nagaja, pri očetu pa je tiho, saj si tam nič ne upa, ker se boji, da ga bo izgubil. Otrok v nekem trenutku tudi išče podporo, lahko gre v puberteti živeti k očetu in tu se mati počuti zavrženo in izdano. Otrok pa pač gre na ogled in išče odnos.

Kako in koliko pa naj se potem starša pogovarjata s svojim otrokom o drugem staršu?

Če se da, nič. Otrok noče govoriti, kako je bilo pri drugem staršu. Nikakor ga ne sprašujmo po novih partnerjih in podobno. Otroci težko govorijo že o tem, kaj se dogaja v šoli ali v vrtcu, kaj šele take zadeve. Že v urejenih partnerskih odnosih moramo biti pazljivi, pri ločenih starših pa je to še bolj delikatno. Otrok ni nič kriv, zato naj se mu starš posveti v celoti.

Ampak tak otrok je že zmeden, kako mu lahko pomagamo, pridemo nasproti?

Starši bi se morali urediti in otroku povedati, da vedo, kako ga to boli. Veste, otrok ne pove ali ne zna povedati bolečine, čuti le organski nemir. Otroku je treba povedati, da bomo vedno skrbeli zanj. Mati mu pove, da bo vedno njegova mati in oče, da bo vedno njegov oče ter da bosta vedno tam zanj. Da ga bosta imela vedno rada. Otrok mora dobiti občutek varnosti. Govoriti pa moramo iz sebe, in ne v imenu nekdanjega partnerja. Mama nikakor ne sme otroku reči, da je oče odšel, ali obratno, da je mama zapustila družino. Starši morajo biti odgovorni za svoja čutenja in jih ne prelagati na otroka.

Kaj pa deljeno skrbništvo?

To je pravo preseljevanje narodov. Ne vemo, kaj bo to pustilo otrokom, saj še nimamo opravljenih nobenih študij. Lahko pa predvidevamo, da bodo ti ljudje precej fleksibilni, ustvarjalni, v marsičem zelo socialni. Ne vemo pa, kaj to naredi njihovi osnovni pripadnosti, saj ne veš točno, kje si doma … Če znajo starši lepo povedati, da je dom tam, kjer so trenutno, je lažje. Tudi to, da starši povedo, da so vedno na voljo, je dobro. Vendar pa ne moremo reči, kaj bo to preseljevanje pomenilo za njihove odnose in njihovo varnost. Pozitivno je to, da so se ti starši verjetno sporazumno ločili in sporazumeli za takšno rešitev ter tako ostali starši. Da tu zadaj ni dodatnih čustvenih bitk ali celo zlorab.

Se pravi, da enega partnerja niti ne sme zanimati, kaj se dogaja pri drugemu?

Če je kaj narobe, je zelo pomembno, sicer pa je to le radovednost, ker želimo vedeti, kaj se dogaja z bivšim partnerjem. Radovedni so pa tako moški kot ženske, a na drugačne načine. Delujemo pa na popolnoma drugačnih principih, ženske so bolj čuteče in rešujejo zadeve, moški pa bolj čakajo, da se bodo stvari same rešile.

Besedilo: Polona Prešeren // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik, Shutterstock

  potovanje rezervacija  

Dodaj odgovor

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.