Drobna pomanjkljivost v najboljši deželi na svetu

Svojemu uredniku sem odgovoril, da sem – glede na to, da popolnoma ignoriram politiko, za katero se zdi, da je najpomembnejša stvar, zaradi katere ljudje zganjajo cirkus – precej dobro zaščiten pred vsemi negativnostmi. Poleg tega sem zgrajen tako, da sem popolnoma pozitiven glede vsega in da popolnoma ignoriram vse, česar morda ne bi maral. To je obrambni mehanizem, toda takšen, ki ti naredi življenje bolj rožnato.

Slovenci so mi pogosto dejali, da se Slovenci radi pritožujejo nad stvarmi. In to pomeni, da res ne morem biti Slovenec, razen če se tudi sam nad čim ne pritožujem. Zatorej sem zelo globoko razmišljal in skušal najti nekaj, nad čemer bi nergal. Moj seznam je zelo kratek, je pa na njem nekaj, kar absolutno izstopa. Če nimate nič proti, bom to priložnost izkoristil za to, da skušam postati malo bolj Slovenec in da vam, dragi bralci, potarnam. Kaj je v tej naši čudoviti deželi vrednega pritožbe? Pa poglejmo …

Za kaj gre pri tem, ko pišeš ljudem, zlasti poslovno, in bi rad nekaj kupil od njih ali jih najel, da bi nekaj naredili zate, pa ti nihče ne odpiše? To se mi dogaja alarmantno pogosto, rečeno pa mi je, da je to tukaj zelo običajno. Podjetju pošlješ elektronsko pošto, v kateri zastaviš vprašanje o njihovi uslugi, prosiš za predračun ali jim sporočiš, da bi pri njih rad nekaj kupil, ali da si želiš, da pridejo na tvoj dom in ocenijo strošek projekta. Nato pa ti nihče ne odpiše. Nekoga pokličeš po telefonu in potrdi ti, da bo prišel v ponedeljek, pa pride in tudi mine torek in nihče se ni prikazal, toda nihče te tudi ni poklical in obvestil, da jim ne bo uspelo.

Za kaj gre?

To se v tujini ne bi nikoli zgodilo, vsaj ne namerno. Kaj se lahko zalomi, toda vsakdo se ti namerava odzvati. To je tisto, kar človeška bitja počnejo – odzovejo se na komunikacijo drugih človeških bitij, zlasti takrat, ko je v njihovem posebnem interesu, da to storijo. Tako tečejo posli. Če ne odgovoriš nekomu, ki te želi najeti, potem je malo verjetno, da boš najet. Če se razve, da se ne odzivaš in da nisi profesionalen v odnosu do strank, boš prejel slabe ocene in ljudje ne bodo želeli delati s tabo.

V Sloveniji se zdi, da nihče ne pazi na to ali da se komu to zdi pomembno. Je to kakšna ostalina socializma, sem se vprašal. Z enega vidika je. Rečeno mi je, da je ideja o tem, da v službi narediš le toliko, da te ne odpustijo, še vedno miselnost številnih. To pomeni, da za dobrobit podjetja, za katero delaš, ne vložiš nobenega napora razen minimuma. No, prav, toda enako izkušnjo imam z ljudmi, ki delajo za svojo lastno podjetje. To preprosto nima smisla. Zlasti ne z ameriške perspektive, kjer je proaktivnost nagrajena in kjer je to, da si na svojem delu boljši od tega, kot ti je treba biti, vir ponosa in navdiha.

 
Booking.com
 

Moral sem kupiti luč za zunanjo osvetljavo hiše. Po elektronski pošti sem pisal nekaj podjetjem in nisem prejel odgovora. Poklical sem, pustil sporočilo in nisem prejel odgovora. Spet sem poklical, z nekom govoril in dejali so mi, da se mi bodo oglasili. Pa se niso. Nato sem dobil k telefonu vodjo podjetja in dejal je, da bo sam prišel na dom. Naka. To je skoraj tako, kakor da mi večina prodajalcev ne želi ničesar prodati. Pa ne kličem samo jaz s svojo čudno slovenščino, tudi drugi so klicali v mojem imenu in rezultat je bil isti. To je postalo tako običajno, da sem nehal pisati slovenskim podjetjem. Prijatelji so mi dejali, da ne gre za kakšno veliko zaroto proti družini Charney in da je to razširjeno tudi po drugih bivših jugoslovanskih deželah. Pravijo, da gre za ostalino socializma in tradicionalno ‘normo’, da ne vidiš nobene koristi v tem, da narediš kaj več.

Težava se zares skriva v tem, ne v ljudeh samih. Nihče ne more upravičeno pričakovati od nekoga, da bo vložil dodaten napor, če od tega nič nima. Slišal sem celo za primere, ko je bil dodaten napor zavrnjen. Prijateljica je poleti kot študentka delala v tovarni, kjer je kot novinka entuziastično poprijela za delo s tempom, ki se ji je zdel normalen, toda učinkovit. Sodelavke so hitro skočile v zrak in ji dejale, naj upočasni, da ne bodo one videti slabo, ker bi to lahko spodbudilo delovodjo, da bi povečal dnevno normo, saj je bilo jasno, da bi večja norma zahtevala malce več truda. Drugo prijateljico bi skoraj spodili iz službe, ker je razkrila, da se sodelavke premalo dostojno trudijo, in je to želela popraviti. Prav tako je šefom predlagala nekaj proaktivnih načinov za izboljšanje podjetja. Šefi niso želeli slišati, kaj bi bilo mogoče narediti bolje, četudi je šlo za resnično dobro idejo. Takšna je ponekod kolektivna kultura ohranjanja statusa quo, stopnje truda, ki zadostuje, a je najbrž povprečna.

To je v nasprotju z ameriškim ali celo britanskim pristopom. Toda takšni pristopi nagrajujejo neodvisno misel in dodaten napor in dinamičnost z dodatki za delovno uspešnost ali napredovanjem ali pohvalo, a mi je rečeno, da tukaj vsega tega v delovnem procesu opazno primanjkuje. Naredil sem manjšo raziskavo in številni ljudje, vpeti v različne posle, so mi dejali, da bi dodatki za delovno uspešnost težko dali kakšno spremembo, ker so praviloma rezervirani samo za direktorje največjih podjetij, ki jih dajejo sami sebi. Zdi se, da se spodbujanja ne spodbuja, in redko je, da šef najde kakšno prijazno besedo ali da kako drugače čustveno podpre svoje zaposlene. Se zgodi, toda to je prej prijetno presenečenje v nasprotju z običajnim ravnanjem v tujini.

To je torej moja pritožba. Dejansko je moja največja. Če želim kaj kupiti od vas, vas najeti, prosim, odpišite mi. Ali pa mi vsaj povejte, da ne utegnete. Če obljubite, da boste prišli na moj dom, prosim, naredite to, ali pa me obvestite, da ne morete. Razen te pritožbe … no, še celo ta pritožba se mi zdi prej zanimiva kot neprijetna, zato ker je zame eksotična. Pravzaprav se mi zdi, da tukaj ni ničesar, nad čimer bi se lahko pritožil …

TEKST Noah Charney ILUSTRACIJA Gojko Zrimšek

  potovanje rezervacija  

Dodaj odgovor

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.