GPS aplikacije kvarijo naš občutek za orientacijo

 

Verjetno smo se že vsi kdaj znašli v situaciji, ko smo prispeli v do tedaj neznano mesto in smo morali najti določeno zgradbo, morda smo iskali določen hotel, se srečali s prijateljem v lokalnem baru, ali pa smo iskali sedež podjetja, kamor smo bili namenjeni na sestanek. Z le nekaj kliki nam danes pametni telefoni oz.  navigacijske aplikacije pomagajo najti točno določen cilj, mi pa lahko celo izbiramo, po kateri poti bomo šli. Naj bo to pot s čim manj prometa, najbolj cenovno ugodna ali kakšna tretja opcija. Po tem seveda sledi živčno sledenje glasovnim navodilom aplikacije. Da smo lahko prepričani v točnost navodil, pa vsake toliko časa preverimo posodobljeno traso na zemljevidu. 

Po tem, ko enkrat varno prispemo na cilj, imamo občutek, da sploh ne vemo, kako smo prišli do cilja. Ne spomnimo se znakov, ne spomnimo se zgradb, mimo katerih smo se vozili, definitivno pa ne bi našli poti nazaj. Vse našteto nas pripelje do pomembnejšega vprašanja: Nas GPS navigacijske aplikacije delajo slabše navigatorje? Nam dobesedno kvarijo občutek za orientacijo?

Raziskave pravijo, da je temu res tako. Ne glede na to pa so dotične naprave in aplikacije postale nepogrešljivi del našega vsakdana.

Postajamo slabši pri iskanju poti

Praksa vseh kultur je iskanje poti – dobiti občutek za okolje in prepoznavanje ovir, ki jih srečamo na poti do cilja. Geografi, psihologi, antropologi in nevrologi so vsak na svoj način raziskovali, kako posamezniki navigirajo od točke A do točke B. Alexander Siegel in Sheldon White sta leta 1975 v svoji raziskavi ugotovila, da se ljudje v iskanju poti najbolj zanašajo na povezovanje nekih že znanih razpoznavnih točk z novimi, ki jih še ne poznajo.

Na primer Inuiti, ki se vsak dan soočajo s snegom in sneženimi pokrajinami, postanejo čez čas pozorni na vzorce v snegu in smer vetra. Vse do prihoda GPS naprav te kulture niso sploh poznale koncepta “biti izgubljen”. Dotičen koncept ni bil kuturno znan.

Raziskave so pokazale, da mobilne navigacijske naprave, ki vsebujejo GPS tehnologijo, vplivajo na to, kako dobro se ljudje orientiramo in kako dobri navigatorji smo. Mobilni uporabniški vmesniki zahtevajo manj pozornosti in truda kot fizični zemljevidi ali statični zemljevidi. Ročne navigacijske naprave so glede na rezultate raziskav povezane s slabšo sposobnostjo prostorskega prilagajanja, slabšimi sposobnostmi iskanja prave poti in poleg tega ljudje izgubijo tisti pravi občutek za okolje in prostor. 

Ob uporabi navigacije si ljudje veliko slabše zapomnijo pot, ki so jo opravili. Brez GPS naprav tisti, ki te naprave pogosto uporabljajo, potrebujejo več časa, da najdejo pot, potujejo počasneje in delajo večje navigacijske napake. Medtem ko fizična navigacija in statični zemljevidi zahtevajo odzivanje na fizično okolje, GPS navigacija omogoča, da ljudje potujejo brez pravega odzivanja oz. je to veliko manj intenzivno. 

 
Booking.com
 

Širši pogled na svet

Ne glede na vse povedano, to ne pomeni, da je mobilna navigacija v celoti slaba. Slepa demonizacija tovrstnih aplikacij in naprav je neke vrste “etnostalgija”, kjer se znajdemo v občutku sentimentalnosti za časi, ki so bili bolj enostavni. Ali je torej tehnološki napredek na tem področju človeku pomagal ali je naredil več škode kot koristi?

Na to vprašanje bi lahko seveda razvili dolgo debato, vendar pa je dejstvo, da danes naše številne izkušnje eksistirajo skozi tehnologijo. Vozniki uporabljajo avtomobile, lovci uporabljajo puške in večina nas uporablja pametne telefone. Povedano zelo na kratko, vendar jedrnato, sta sociolog Claudio Aporta in ekolog Eric Higgs opisala stanje z naslednjimi besedami: “Tehnologija je postala scena, v kateri se zgodi velik del našega vsakdanjega življenja”.

V enem svojih najbolj znanih člankov iz leta 1997 je geograf Robert Downs zapisal, da prostorska tehnologija ne sme nadomestiti geografskega razmišljanja, temveč mora služiti kot prostetika, ki v bistvu nadomešča človeško prostorsko zavedanje. Lažji dostop do informacij daje ljudem možnost, da na hiter in enostaven način raziskujejo nove pokrajine – to potem vodi v fizično raziskovanje teh istih pokrajin. V naslednji fazi pa to pomeni, da se lahko osredotočimo manj na memorizacijo poti in zemljevidov in se lahko bolj posvetimo globljemu razumevanju zgradb, pokrajine in okolja, v katerem se nahajamo.  

Medtem ko raziskave kažejo, da lahko uporaba ročnih navigacijskih naprav in aplikacij vodi v manjšo sposobnost prostorske orientacije, to še ne pomeni, da je kriva naprava sama. Tisti uporabniki, ki v največji meri uporabljajo navigacijske aplikacije, so že sami po sebi najmanj samozavestni, ko govorimo o lastnih navigacijskih in orientacijskih sposobnostih; nadalnja uporaba navigacijskih naprav vodi v negativne posledice, kajti ljudje postanejo odvisni od naprav in posledično manj sposobni za orientacijo v prostoru. Enostavno se zgodi to, da izključimo možgane in sledimo navigaciji. Ravno zato pa lahko vsake toliko časa beremo o takšnih in drugačnih, pogosto celo komičnih prigodah, ko so vozniki preveč slepo zaupali navigaciji, ki jih je odpeljala na razne stranske poti in včasih celo neprevozne poti. 

Za zaključek pa naj izpostavimo še eno pozitivno lastnost GPS naprav. Za nekatere skupine ljudi so te naprave ključne. Recimo ljudje z omejenim vidom. Ti lahko s posebnimi prilagoditvami povsem sami najdejo pravo pot do cilja. Že res, da imajo navigacijske naprave in aplikacije svoje minuse, vendar lahko hkrati delujejo zelo pozitivno, še posebej za tiste, ki niso najbolj samozavestni, ko gre za orientacijo, pa naj bo to resničen problem ali zgolj nek imaginaren problem v glavah ljudi.                                                                                                     


  potovanje rezervacija  

Dodaj odgovor

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.