Je komu mar za odgovornost, ki jo prinaša doseg?

Sedel sem čisto v zadnji vrsti konferenčne sobe ne prav velikega kongresnega centra v Solunu. Osupel. Ker zbranim v prvih dveh vrstah in govornikom na odru preprosto ni bilo jasno. Ker je bil razkorak med mojim pogledom na svet komuniciranja, vzpostavljen skozi desetletja resnega študija novinarstva in odgovornega dela, in pogledom deklet v poznih dvajsetih, ki ga ocenjujejo zgolj skozi všečke in Instagram filtre, preprosto orjaški. Širši od Grand Canyona. Širši od Tihega oceana. Izgubljal sem upanje, da ga je sploh mogoče preseči.

Digital Influencer’s Hub je v Solun pripeljal barvito druščino ljudi. Od medijskih veteranov mednarodnih medijskih hiš do neodvisnih malih medijev, ki vzpostavljajo nove poslovne modele, pa vse do modno oblečenih trendovskih mladenk, ki jim po žilah namesto krvi tečejo SEO in optimizacije dosega ter podrobna analitka dosega. Tudi zato so bile razprave hudo zanimive. Predvsem zato, ker sta trčila dva diametralno nasprotna svetova, z različnima pristopoma glede ciljev, ki jih zasledujeta. Predvsem pa z različnim odnosom do tega, kaj početi z dostopom, ki ga followerji, lajki in bralci prinašajo, in predvsem, kako ga izkoristiti za kaj več od zgolj osebnega interesa.

Z dostopom namreč prihaja izjemna odgovornost. Odgovornost, ki je večja od odgovornosti, da bo maskara, ki jo je s pomočjo vplivneža kupila 16-letnica iz Celja, dejansko omogočila 2-krat večji volumen trepalnic in bo zagotovo povsem bez grudic. Odgovornost do bralcev, do resnice in – kar je najbolj pomembno – odgovornost do družbe, v kateri živimo. Dostop s seboj prinaša vpliv in prav je, da vpliv uporabljamo tudi za dober namen. Če je bilo to nekdanjim vplivnežem (športnikom, igralcem, znanstvenikom … ) zelo jasno ter so obsežno sodelovali v humanitarnih projektih in odpiranju ter podpiranju družbeno pomembnih tem in razprav, njihovi nasledniki do teh vprašanj nimajo odnosa. Zaslepljeni, z dolarskimi in evrskimi znaki pred očmi, do odgovornosti na drugi ravni nimajo odnosa. Dostop je zanje denar in prihodek, ne pa platforma za sodelovanje v javni razpravi in premikanju sveta v pravo smer. In odgovornost omejena na odgovornost preverjanja rednosti plačil na osebnem računu.

 
Booking.com
 

Enako velja za tradicionalne medije. Izobraženi novinarji, ki v njih ustvarjajo vsebine, imajo v glavi od urednikov vbit filter odgovornosti. Razumejo, da njihove besede in slike vplivajo na življenja ljudi in da je njihova naloga večja od zgolj optimiziranja dosega in prihodkov. Zato se novinarji in uredniki praviloma ne ukvarjajo (in se ne bi smeli ukvarjati) s prihodki in optimizacijo dosega, temveč pripovedujejo zgodbe in uporabljajo svoj vpliv za skupno dobro. Pripovedujejo resnico in odpirajo vprašanja. Ne zase, temveč zaradi nas vseh. In imajo nadzor. Uredniška struktura je jasna in zavedanje o sledenju resnicoljubnosti je zakoreninjeno na vseh ravneh. In od teh standardov, če je verjeti tistim, ki so na konferenci zastopali medijske dinozavre, odstopanj ne bo. Kar vliva upanje, da tako kmalu vse še ne bo šlo k vragu.

A trenda odsotnosti zavedanja odgovornosti pri novodobnih igralcih na medijskem trgu nas mora biti strah. Ne zaradi tega, ker vplivneži odžirajo denar tradicionalnim medijem. To bo za vse nas še najmanjši problem. Težava je, ker je že danes pozornost občinstva s pojavom družbenih omrežij izrazito razpršena in se bo, v to sem prepričan, samo še bolj segmentirala. Pozornost ljudi pa je omejena z absolutno kategorijo – s časom. In če bodo kakovostnim, za družbo pomembnim temam, pozornost in čas odvzemali ustvarjalci vsebin, ki z vidika odgovornosti ne vidijo dlje, kot je prihodnji plačilni dan, bomo kot družba imeli izjemne težave.

Prav konferenca, kot je bila ta v Solunu, ponujajo priložnost, da tudi vplivnežem pojasnimo, da lahko in morajo svoj doseg izkoriščati za odpiranje pomembnih tem. Da so vplivni posamezniki v preteklosti brez preprostosti dosega modernih platform počeli prav to – skupen interes nas vseh postavljali pred lastne finance in brezplačne počitnice ali maskaro. In da smo prišli v zagoneten položaj, ko družbeno pomembne teme odpirajo korporacije, kot je Nike, ne pa ljudje z organskim dosegom in menda vpetim občinstvom.

Konferenca se je počasi zaključevala, ko je drugi dan na oder stopil Vassilis Nedos, strokovnjak s področja diplomacije in varnosti. In predstavitev odprl z Nietschejevim citatom o resnici in odgovornosti. Zahihital sem se. Predvsem zato, ker so v prvi vrsti popolnoma modno urejeni mladostniki v poznih dvajsetih letih najbrž takoj odklenili svoje mobilne telefone in Nietzscheja iskali na Instagramu, da ga brž pričnejo slediti. Nato me je znova postalo strah.

Kolumna je bila objavljena v septembrski, 448. številki Marketing magazinaNa spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]

  potovanje rezervacija  

Dodaj odgovor

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.