Posted on

“Kako naj predam sporočilo Božje besede otrokom, če je tudi sama ne razumem najbolje”

Nekatere skrivnosti krščanske vere težko razumemo že odrasli, kaj šele otroci. Zato se starši pogosto znajdejo v dilemi, kako posredovati vero otrokom tako, da jim bo zanimiva že od malih nog in da bodo v veri rasli

Tudi profesorica razrednega pouka Manica Marolt se je znašla v podobni zagati. Po rojstvu drugega otroka je namreč začela razmišljati, da župnija za družine z majhnimi otroki ničesar ne ponuja.

Zato se je odločila dati pobudo za družinske maše in na prošnjo župnika sama prevzela pripravo srečanj. To ji je bil zelo velik izziv, saj teološko ni bila podkovana, kot bi želela. “Spraševala sem se, kako naj predam sporočilo Božje besede otrokom, če je tudi sama morda ne razumem najbolje,” je pojasnila.

Nato je začela stvari raziskovati, se poglabljati v besedila Svetega pisma in po družinskih srečanjih v domači župniji je letos nastala še spletna stran Korenine vere, kjer lahko najdete nasvete, kako otrokom približati dragocenosti krščanske vere.

“Ko sva se z možem bolj zavzeto lotila verske vzgoje, sva ugotovila, da pravzaprav ne rastejo v veri le najini otroci, temveč tudi in predvsem midva,” je še pojasnila Manica, ki je prepričana, da vera ni prisila, ampak jo je treba graditi in obnavljati vsak dan sproti, in to v situaciji, v kateri se trenutno nahajamo mi kot družina in vsak izmed nas kot posameznik.

Zakaj je tako pomembno, da otrok že v rosnih letih stopi v odnos z Bogom, da razume evangelij in dogajanje pri sveti maši?
Otrok s krstom prejme seme vere. Potem pa je od nas staršev in naše vzgoje odvisno, ali temu semenu dajemo dovolj prave hrane, da iz njega izvabimo korenine. Ali bo otrok tudi kot odrasel negoval in širil svojo vero, opiraje se na te korenine, je seveda njegova svobodna odločitev. Več kot bo imel pozitivnih izkušenj o veri, večja je verjetnost, da se bo tudi v odrasli dobi rad oprl nanjo in črpal iz nje.

Iz otroških let sem si ustvarila podobo, da je Bog pravičen sodnik, ki dobro nagradi in hudo kaznuje … Zaradi tega sem se ga dolgo bala ‒ sploh kadar sem naredila kaj narobe. Ko pa sem večkrat izkusila, da je Bog ljubeči oče, ki čaka, odpušča, skrbi, varuje, vodi, daje vedno nove priložnosti … ga želim takega prestaviti tudi svojim otrokom. Zato se mi zdi pomembno tudi, da se ne pretvarjamo, da z otrokom odkrito spregovorimo tudi o svojih šibkostih in padcih.

Zdi se mi pomembno, da se z otrokom pogovarjamo in predstavimo svoje razloge, zakaj hodimo k maši, da ga začutimo v njegovih dvomih, mu stojimo ob strani, ko se mu obisk maše upira. Če bo otrok razumel sporočilo evangelija in predvsem če se bomo v družini trudili živeti tako, kot je učil Jezus, potem bo ob tem čutil varnost, sprejetost, veselje, mir. In ta občutja bo zagotovo iskal tudi v odrasli dobi.

%3Fw%3D1200?quality=100&strip=all&ssl=1″ alt=”MANICA MAROLT”/>

TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Kakšen bi bil splošen nasvet staršem, pa tudi starim staršem in drugim, kako se lotiti pojasnjevanja neke kompleksne teme v zvezi z vero?
Najprej to, da izhajamo iz otroka: iz njegovega trenutnega doživljanja sveta in Boga. Pomembno je, da govorimo resnico, a da povemo le toliko, kolikor je otrok v trenutnem obdobju sposoben sprejeti. Na začetku tako povemo nekaj zelo splošnega, potem pa čakamo. Če se otroku porodijo kakšna vprašanja, razlago nadaljujemo, sicer pogovor končamo.

Primer: Pri nas resnico o Miklavžu odkrivamo počasi. Na začetku so izvedeli, da je Miklavž v nebesih ter da na njegov god na skrivnosten način ponoči pri nas pusti darila. Potem smo s pomočjo slikanice spoznavali njegovo življenje. Ko je letos šestletnik vprašal, kako pa Miklavž sploh lahko pride iz nebes, sem ga najprej povprašala, kaj o tem meni on. Povedal je, da s pomočjo angelov ali nevidnih stopnic. Seveda je potem želel še moj odgovor. Povedala sem mu, da s pomočjo pomočnikov. Sam je dodal še, da s pomočjo naše molitve. Ker ni spraševal naprej, sva končala pogovor.

Če nas otrok preseneti z nekim vprašanjem, ki se nam zdi težko ali pa ne poznamo odgovora, se ga ne prestrašimo. Najprej spodbudimo otroka, da on sam odgovori. S tem bomo bolj spoznali, kaj od nas pričakuje.

Vstopamo v drugo polovico adventnega časa. Kako doživljate ta čas vi in vaša družina?
Letošnji advent je za našo družino poseben, saj se, če bo le taka tudi Njegova volja, na sveti večer po nekaj letih gradnje končno selimo v našo novo hišo. Tako doživljamo dvojno pričakovanje.

Čeprav sva od mnogih slišala, da je tik pred selitvijo najhujši pritisk, za katerega sem še pred kakšnim mesecem imela občutek, da ga ne bom zmogla, je čutiti v naši družini mir. Vedno znova se mi potrjuje rek: Če je Bog na prvem mestu, je vse na pravem mestu.

Kaj je sicer pri adventu najpomembnejše, kako to obdobje najbolj približamo otrokom in na čem bi moral biti poudarek?
Advent pomeni pričakovanje: pripravljamo se na praznik Jezusovega rojstva. Vsak večer se zbiramo ob adventnem venčku, kjer v soju svečk pojemo, molimo, prebiramo zgodbo in se o njej pogovarjamo. Prebrano poskušamo živeti v našem vsakdanu. Kolikor se le da, se skušamo izogibati vsemu blišču in zabavam, ki jih ponuja okolje. Za to bo čas med prazniki.

Imamo tudi družinske večere, kjer vsak otrok predlaga kratko aktivnost, ki jo potem počnemo skupaj. Seveda si otroci želijo, da bi tudi mi že prižgali lučke in postavili smrečico tako kot večina njihovih prijateljev. Vendar z možem vztrajava, da se to pri nas zgodi šele na sveti večer.

Pri tem sva pozorna, da jih potrdiva v njihovih željah ter jih s pogovorom pripeljeva do tega, da če bomo zdaj prehitevali, ne bo božič za nas nič posebnega. Preprostost, skromnost, umirjenost in veselje ‒ to so temelji, da bo božično vzdušje še dolgo v naših srcih.

%3Fw%3D1200?quality=100&strip=all&ssl=1″ alt=””/>

MANICA MAROLT | OSEBNI ARHIV

Advent in božič sicer otrokom veliko lažje približamo kot kateri drug praznik. Že velika noč je veliko bolj kompleksna. Pa vendar, kako lahko otrokom predstavimo božično zgodbo?
Božično zgodbo lahko otrokom, še posebej tistim najmlajšim, najbolj približamo, ko skupaj postavljamo jaslice. V naši družini smo se pred nekaj leti že v času božične devetdnevnice lotili izdelave družinskih jaslic iz tulcev in blaga. Pripravila sem zgodbo, ki je otrokom približala posamezen lik. Jaslice pa smo potem postavili na sveti večer.

Vsako leto na sveti večer preberemo tudi zgodbo o Jezusovem rojstvu iz Svetega pisma (ker so otroci še majhni, jo preberemo kar iz Svetega pisma za otroke).

Za najmlajše je zelo dobrodošla tudi kakšna kakovostna slikanica. Takšna, v kateri niso dodane ideje potrošniško naravnanega praznovanja božiča.

Družina se lahko lepo poveže tudi ob skupnem postavljanju božičnega drevesca in jaslic, a pri otrocih je hitro tako, da se lahko z jaslicami začnejo tudi igrati. Je to lahko slabo?
Otroci si bodo drugače zapomnili in doživljali božič, če bodo aktivno vpeti v postavljanje jaslic, kot če bo to stvar le odraslih, oni pa jih bodo lahko le od daleč gledali. Mi jih postavljamo skupaj.

Je pa res, da so potem vsak dan drugače postavljene. Otroci pokrivajo Jezusa, da ga ne bo zeblo, ovce se gredo past na drug del pašnika, ker so že pojedle travo, sveti trije kralji prihajajo vedno bliže hlevčku …

Menim, da ni nič slabega, če otrok rokuje s figurami, jih premika, se z njimi igra. Pomembno pa se mi zdi, da jim postavimo mejo: da ravnajo s figurami spoštljivo ter da jih ne odnašajo z mesta, kjer imamo postavljene jaslice.

%3Fw%3D1200?quality=100&strip=all&ssl=1″ alt=””/>

MANICA MAROLT | OSEBNI ARHIV

Ko je božični dan mimo, mnogi pomislijo, da je zdaj vsega konec. Kako lahko božično vzdušje ohranjamo še v prihodnje leto?
Najprej se moramo vprašati, kaj si želimo in pričakujemo od božiča: dokler nisem imela svoje družine, sem bila zmotno prepričana, da je dovolj, če se dobro pripravim na zunaj (slavnostna večerja, peka piškotov, izdelava okraskov za smrečico, darila, obisk adventnega sejma, priprava božičnih koncertov …). Tako so dnevi minili v hitenju in blišču. A ko je prišel božič, sem se sama počutila prazno.

Šele mož, ki izhaja iz tradicionalnega kmečkega okolja, me je začel pri moji zunanji pripravi ustavljati in me usmerjati v tisto, kar je res pomembno. Prvo skupno leto je še bila praznična večerja za sveti večer, potem pa nikoli več.

Naslednje leto sva v adventnem času vsak večer skupaj brala knjigo z duhovno vsebino, se ob njej pogovarjala in ob venčku molila. Vsak dan 15 minut. Na sveti večer sva potem pokadila naš dom, molila ob jaslicah in se pogovarjala. Bilo je res praznično. In želiva, da to prazničnost začutijo tudi najini otroci. In oni si želijo, da ta prazničnost ostaja tudi naprej. Zato se morava tudi v dneh, ki sledijo, truditi, da na prvo mesto postavljava čas za Boga in za nas.

 
viabuy mastercard