Kolumna iz javnega zdravstva: Bombonjere in kavice

Pred dnevi mi je padel v oči zapis na družbenem omrežju: “Jebemti, kam smo prišli, kafeje in bonboniere nosimo dohterjem samo zato, ker so zgolj opravili svoje delo, ker nas ne od… (lahko si mislite kaj) z nespoštovanjem in nezainteresiranostjo ter nas dejansko celo poslušajo.

Običajno te zapise prezrem, ker sem že vajena, da smo pač krivi za vse, tudi za to, ker je parkirna hiša pred bolnišnico predraga in ker je v lekarni zmanjkalo sirupa. Ker sem imela prost večer in sem bila intrigantno razpoložena, sem spustila v eter nekaj stavkov in čakala na plaz opazk. Že po 30 s je prišel prvi zapis, za njim še kakih 20. Ženske so hlastale po tem, da me s komentarji onesposobijo. Kriva sem, ker je moja plača previsoka in njihova prenizka, ker one so v svoji službi vendarle zmeraj prijazne in nasmejane, mi se lahko po domače ‘zaj …’ s pacienti, jih sploh ne poslušamo in niti ne pogledamo, za vse skupaj smo plačani, pa še bombončke dobivamo.

Roko na srce, tu in tam res dobim kakih sto gramov kavice in kakšno bombonjero. Po navadi od ljudi, ki so sami potrebni pomoči in mi je ravno zaradi tega še bolj neprijetno. Načeloma mi res mnogo več pomeni, kadar se mi človek osebno zahvali in mi stisne roko, ker se zaveda, da sem zanj naredila vse, kar je bilo v moji moči. Tudi to se občasno zgodi. Na svetu je še nekaj ljudi, ki verjamejo v dobro. Sama sem prepričana, da na koncu življenja šteje vsaka pika, ki si jo naredil v dobro drugega.

In ker smo že spet pri ‘šinfariji’ čez dohtarijo, mi pade v spomin dogodek iz prejšnjega tedna. Živiva v majhni vasici, kjer sva vsem preveč dobro poznana. Soseska je seznanjena z najin okvirnim urnikom dela, dežurstvi, vedo, katere trgovine obiskujeva, kdaj prinesem domov nove rože, ter celo, kdaj kričiva drug čez drugega. Kvalitetni prepiri, kamor po mojem mnenju spadajo tudi krožniki, so nujno potrebni. Ne spadava med tipične slovenske pare, ki se nikoli ne kregajo, se v vsem ujemajo in nikoli ne gledajo grdo, ter se nato na začudenje vseh po hitrem postopku ločijo. Torej, če se vrnem na dogodek, ki se je pred kratkim zgodil na naši pošti, kjer so čakalne vrste takšne, kot pri klicanju operaterjev za mobilne storitve. V čakalno vrsto pošljem svojega dragega.

Po skoraj pol ure se vrne vidno razkačen (kar je pri njem res redko). Navadila sem se že, da ga nekaj minut pustim pri miru, da se uspešno ‘zventilira’, tokrat pa je pogovor začel celo sam: “Si moreš misliti, kako so me ‘šinfali’, ko sem stopil noter. Vaški veljak je vsem raztrobil, da zanj ni več prostora v ambulanti in kako neprimerno je, da tako pomembnih ljudi zdravnik ne sprejme več v ambulanto. Ker se moj dragi od mene očitno ni naučil uporabljati svojega jezika (morda lahko rečem celo na srečo), je bil seveda tiho. Samo stal je in poslušal, dokler ga niso opazili. Verjetno si nihče ni mislil, da je tistega dne pregledal približno 90 pacientov. Verjamem pa, da je bilo poštnim uslužbenkam pošteno nerodno. Se že veselim, ko bom znova prišla po kak paket, bom morda kaj novega izvedela tudi o sebi. Večkrat sem že razmišljala, kaj bi bilo, če bi pacientu po 6,5–minute obravnave preprosto rekel: “Oprostite, vaš čas je potekel, se vidiva prihodnjič.”

Nekatere stare gospe si v teh nekaj minutkah ne uspejo sleči niti hlačnih nogavic. Ali morda še bolje, da bi imeli štoparico, ki bi ob poteku predvidenih minutk, ki jih imajo družinski zdravniki na voljo za svoje paciente, preprosto pozvonila. Takrat bi ljudje morda razumeli, da mislimo resno, ko govorimo, da so količniki opredeljenih pacientov resnično previsoki. Taki pacienti, ki si k zdravniku nosijo spisek z vprašanji, bi tako ‘izviseli’ že pri drugi točki. Morda bi ljudje občasno pomislili, kdaj sploh oditi k zdravniku. Večkrat slišim, da so se naročili na pregled pri mojem dragem zgolj zato, ker gre na dopust in kdo ve, ali se bo sploh vrnil.

Velikokrat celo zato, ker nimajo doma nikogar, s komer bi se lahko pogovarjali. In mislim, da ga imajo ljudje ravno zaradi tega zelo radi. Ker jih preprosto posluša, čeravno je slišal zgodbo že večkrat, jih obiskuje na domu, kadar so preveč bolni, da bi prišli do njega, in marsikoga celo pospremi ob njegovem slovesu. Duša zdravnika je včasih polna takšnih in drugačnih vtisov, vidi in sliši marsikatero trpljenje in bedo. Zato verjamem, da je tudi tista kava, ki jo prejmemo v dar in ki nam jo številni radi očitajo, ker smo vendarle polni denarja, še kako prislužena. Pa da ne bo pomote, kot sem rekla, veliko raje imam iskren pogled in zahvalo.

Besedilo: Zdravnika z nasmehom // Fotografija: Shutterstock

Liza - 43/2018

potovanje rezervacija  

Dodaj odgovor

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.