Ljubljanski maraton 1; Ljubljančani 0

23. Ljubljanski maraton se bo v zgodovino prireditve vpisal kot eden najboljših. Kljub dežju je namreč (znova) padel rekord v številu tekmovalcev (v dveh dneh se jih je zvrstilo okrog 30.000), po zaslugi Etiopijca Sisaya Lemma Kasayja in Kenijke Visiline Jepkesho pa sta padla tako rekord v moški, kakor tudi v ženski konkurenci.

A čeprav je bil maraton na eni strani poln blišča in na splošno izpeljan brez težav za tekmovalce, so na drugi davek za to plačevali Ljubljančani in vsi, ki so se danes v prestolnico odpravili z avtomobili. Čeprav so organizatorji maratona že nekaj dni pred začetkom objavili uradno traso teka, zapore cest in pa seznam križišč, kjer bodo mogoči prehodi preko trase, pa se je izkazalo, da sistem v praksi še zdaleč ne deluje niti približno tako, kot je bilo načrtovano. 

V praksi se je tako izkazalo, da tako policisti, kakor tudi mestno redarstvo niso bili kos nalogi. Ne prvi, ne drugi namreč kljub temu, da bi po urniku že morali sprostiti zapore (ali omogočati prehode) na trasah, tega niso storili, čakajočim voznikom pa obenem niso znali povedati, kdaj bo zapora v resnici odstranjena. Hkrati niso znali preusmeriti voznikov na alternativne obvozne poti. Očitno organizator ni poskrbel za to, da bi bili informirani o tem, kakšne so sploh njihove naloge. V pomoč bi voznikom sicer bili interaktivni zemljevidi, kjer bi bile na voljo (voznikom in uradnim osebam) vse potrebne informacije, oziroma aplikacija za pametne mobilnike, ki bi znala načrtovati pot po mestu z upoštevanjem zapor, a jih organizatorji (spet) niso pripravili. Tisti sramotno nizkoločljivostni zemljevid, ki ga pripravijo vsako leto, je seveda neuporaben, pa tudi traso bi morali speljati tako, da manj ovira promet – in vsaj za slednje bi pri izdaji dovoljenj morala v resnici poskrbeti kar mestna oblast, če organizatorji ne.

Še bolj neodgovorno in nesprejemljivo je, da je bilo zaradi maratona voznikom onemogočen dostop do bolnišnic – na primer Kliničnega centra. Ta leži na Zaloški cesti, po kateri trasa maratona ni bila speljana, pač pa je služila le kot servisna pot, kar pa se organizatorjem očitno zdi povsem sprejemljivo za to, da jo enostavno zaprejo za promet. Bolniki naj pač počakajo.

Ljubljanski maraton je brez dvoma dobra priložnost za promocijo Ljubljane, ki si z vsakim tekmovalcem iz tujine še dodatno veča ugled v svetu. Vendar pa bi njen župan skupaj z organizatorji tekmovanja lahko pomislil na to, da je mesto Ljubljana v prvi fazi še vedno namenjeno njenim prebivalcem, ogrožanje njihovega zdravja pa je skrajno neodgovorno. A njegov odnos do ureditve prometa med maratonom (kajti konec koncev se nič v Ljubljani ne zgodi brez njegovega ‘žegna’) kaže tudi na njegov splošni nivo odnosa do ureditve prometa. Upamo sicer lahko, da bo zato že prihodnje leto zadeva organizirana bolje tudi za tiste, ki ne tečejo – a glede na dosedanje izkušnje je to bolj malo verjetno.

potovanje rezervacija  

Dodaj odgovor

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.