Posted on Leave a comment

Manca Košir: Hvaležen človek povsem drugače gleda na svet

“Se mi zdi, da midve s smrtjo prijateljujeva že od nekdaj … Lani so Hrvati praznovali 50 let njihovega kultnega filma Breza, v katerem sem igrala glavno vlogo. Ko sem spet videla ta film, sem opazila, da sem pol filma ležala na mrtvaškem odru in v krsti, tako da sem imela dosti časa misliti na smrt … Leta 1990 je umrl moj najpomembnejši anam cara Marjan Rožanc, ki sem ga spremljala šest mesecev vsak dan do smrti. O tem sem pričevala na TEDX in pred tem tudi napisala članek Smrt, moja največja učiteljica.

Ja, smrt me je največ naučila. Kaj je v življenju bistveno, kaj res pomembno in kaj ne. Kako pomembno je znati odpuščati. Reči oprosti, hvala in prosim. Pokazati ljudem, da jih imamo radi, že danes, in ne potem, ki ga morda ne bomo doživeli … Služiti drugim, to je ena najpomembnejših stvari v življenju!

Kot nas je pred leti učil ustanovitelj največjega zen hospica v San Franciscu, velik humanist in mojster spremljanja umirajočih Frank Ostaseski. Njegova odlična knjižica izkušenj, ki jih je dobil ob spremljanju tisočev, ima naslov Prijateljevanje s smrtjo. Vedno znova jo prebiram, to je moja mala biblija. Številni ne razumejo razlike med paliativno blažilno oskrbo težko bolnih in služenju nas, prostovoljcev hospica. Tole ugotavlja Ostaseski in sama podpišem: »Kadar pomagamo (zdravstveno osebje), dobimo občutek zadovoljstva, kadar služimo (prostovoljci hospica) pa občutek hvaležnosti.« Ker že dolgo služim, je moja hvaležnost ogromna!

Hvaležen človek pa povsem drugače gleda na svet in na ljudi kot tisti, katerega kosti niso preparirane s hvaležnostjo, zato težje obstoji v samem sebi in miru s seboj in drugimi. Kot še zapiše Ostaseski: »Ob služenju vidiš življenje celostno, in kdor služi, ve, da nas vodi nekaj višjega od nas samih.«

Groza pred smrtjo je huda reč! O tem in kako jo ublažiti piše meni ljubi psihiater, psihoterapevt, pisatelj in filozof Irvin D. Yalom v imenitni knjigi Strmenje v sonce. Človek, ki ga je groza smrti, potrebuje terapevtsko pomoč. Strah pred smrtjo pa je normalen, vsi se bojimo te skrivnosti, na katero se sicer lahko pripravljamo, a pripravljeni nismo nikoli. Ne na lastno smrt ne na smrt svojih ljubih. O tem veliko govorim in pišem – poglejte knjigo pisem Darovi minevanja –, ker sem del ekipe za detabuizacijo smrti pri Slovenskem društvu hospic.

Tako sem pred štirimi leti tudi ustanovila hospickafe, ki se je kot oblika pogovarjanja o smrti, umiranju, žalovanju, bolezni razrasel po Sloveniji. V knjigarni Konzorcij v Ljubljani sem hospickafe najprej vodila jaz, zdaj te pogovore imenitno vodi moja »naslednica«, bivša študentka literarnega novinarstva Carmen L. Oven; na sporedu so vsak četrti torek ob 18. uri, toplo priporočam.

Res obstajajo lepe smrti in res je v sleherni smrti tudi lepota, če smo jo le sposobni uzreti. Saj se pravzaprav večina umetnosti od nekdaj ukvarja z upodabljanjem Ljubezni in Smrti. Eros in Tanatos sta dvoje vrat na krogu večnega življenja, obe nosilki Svetlobe in Lepote. Pred kratkim je imel razstavo slikar, bivši duhovnik Jošt Snoj, ki zna ujeti razsežnost te lepote, zato sem mu posvetila tole malo srčnico:

SMRT NE VZAME
Smrt ne vzame, ampak da.
Luč za smisel bivanja.
In Ljubezen, ki žive veže
z mrtvimi v plesu večnosti.

Sensa: V okviru Hospica ste pospremili številne, ki so odhajali onkraj – kaj umirajoči najbolj obžalujejo?

Obžalujejo, obžalujejo! Redki to, kar so naredili, če so povzročili hudo bližnjim, naredili krivico … Številni pa najbolj obžalujejo to, česar niso naredili oziroma niso bili. Kolikokrat sem slišala: Najprej sem živela tako, kot so hoteli starši, potem sem se žrtvovala za družino, nase nikoli nisem mislila. In zdaj sem tu, kjer sem … Ali sem sploh kdaj živel/a svoje življenje? To je pogosto izrečeno ali neizrečeno vprašanje, ki kljuva dušo in srce. Joj, kako sem srečna, da sama ničesar ne obžalujem! Sem doma naročila, da na mojem pogrebu vrtijo Edith Piaf, ki poje to pesem: Ne, ničesar ne obžalujem. Pa Oliverja Dragojevića, kar večkrat naj ga zavrtijo, da si bodo vsi za vekomaj zapomnili: Vjeruj u ljubav, u dobru i zlu …

Celoten intevju z Manco Košir lahko preberete v praznično obarvani decembrski tiskani Sensi, ki smo ji priložili tudi knjigo čudovitih srčnic Mance Košir. V prodaji od 7. decembra 2018. 

Poglejte si še: Manca Košir: “Smrti se pogosto bojijo tisti, ki niso polno živeli.”

 
Booking.com
 
Dodaj odgovor

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.