Posted on Leave a comment

Melita Kuhar (Svetovalnica): Samopodoba in samozavest

Pojavlja se epidemija odraslih čudovitih žensk, katerih samopodoba je zelo okrnjena, če smem tako zapisati.

Kaj sploh je samopodoba? Moja definicija, ki sem jo razvila in oblikovala po desetletju dela s strankami in ženskami, ki obiskujejo Svetovalnico tudi same, je, da je samopodoba tisto naše notranje vedenje, koliko smo vredne sebi, ali sebe spoštujemo in se cenimo ter ali si lahko rečemo, da se sprejemamo točno takšne, kot smo. Ali se imamo rade, pa je že drugo poglavje. Ko takole o tem razpredam s kakšno mojo drago damo, se ji v očeh nabirajo solze. Vse življenje o sebi meni, da ni vredna kaj dosti, da mora za pozornost drugih vedno narediti kakšno histerično sceno in dramo, da pač je po nekakšni nesreči na tem svetu in da ji vsi odnosi potrjujejo njeno vrednost, ki je zanjo tako rekoč nična.

Ali ste prepoznali v zgornjih stavkih besede njenih staršev? Sem prepričana, da ste. Mnogo deklet je od svojih mam in očetov poslušalo, da niso kaj dosti prida, da iz njih itak nič ne bo, da je brez veze, da se gre šolat na gimnazijo, če še za trgovsko srednjo poklicno šolo ni dovolj dobra, in še veliko drugih zaničujočih ocen lastnega otroka, bodoče ženske, ki je o sebi seveda dobila mnenje, da je niče. Kajti če ti to kar naprej govorijo lastni starši, ki naj bi svojega otroka branili pred svetom in ga ščitili, potem dobi otrok vzorec, da še za lastne starše ni dovolj dober, torej bo kot odrasla ženska podoživljala ta vzorec v svojih partnerskih odnosih. Bolj preprosto povedano, si bo najverjetneje izbirala partnerje, ki ji bodo po začetni hormonski zaljubljenosti dajali vedno bolj pogosto vedeti, da ni kaj prida, da dela samo drame in zdrahe, da niti za navadno gospodinjo ni dovolj dobra, kaj šele za enakovredno partnerico. In tako se ta grozljivi začarani krog sklene.

Dotična čustveno poškodovana dama lahko menjava partnerje, a globina njene ožigosanosti, da ni dovolj dobra, bo ostala in sekala ven, vse dokler se ne bo zavestno odločila, da razišče in očisti izvor svoje uničene samopodobe, kar pomeni leto do dve trdega in pogumnega ukvarjanja s sabo. Vedno znova z občudovanjem gledam ‘moje dame’, ki jih vodim skozi labirinte lastnega dojemanja, kako čudovite in vredne so v resnici, kako pridno se učijo novih veščin lastnega vrednotenja in novo vedenje uporabljajo naprej v svojih svežih partnerskih odnosih, v katerih se oblikuje povsem nova dinamika že na samem začetku. Nihče ne pravi, da je to enostavno, a je res hvalevredno zavestno občutiti, koliko si vreden samemu sebi in posledično tudi drugi osebi.

Ko same v sebi kultiviramo lastno samopodobo skozi ponderiranje lastne vrednosti, na sekundarni ravni začnemo oddajati frekvence samozavesti, ki se kaže v spremenjeni govorici telesa, v odnosu do stresnih situacij, saj bolj samozavestni ljudje, ki se zavedajo lasnih sposobnosti, lažje in z več ustvarjalnosti rešujejo zagatne vsakodnevne življenjske izzive in se pri tem ne obračajo več nazaj, temveč zrejo zgolj naprej v prihodnost, zavedajoč se, da gradijo bodoči trenutek točno zdaj, ne pa da sedijo in obžalujejo pretekle dogodke, saj za nazaj ne moremo prav ničesar spremeniti, kajne?

Ob tem priložnosti bi se rada iz srca zahvalila svoji mami in očetu, ki sta v meni od malega videla potencial, moje pozitivne lastnosti sta kultivirala ter mi obenem znala na zdrav način za moj temperament in osebnostne značilnosti dajati meje, ki sem jih kot otrok in pozneje kot najstnica nujno potrebovala. Oče mi je vcepil program, da sem vredna, sposobna, inteligentna in iznajdljiva, mami pa mi je vsadila spoštovanje do majhnih in zelo pomembnih detajlov in do tega, da je sebe cenila in spoštovala in mi tako s svojim zgledom postavila svetilnik v mojih nekdanjih turbulentnih življenjskih izzivih, ki sem jih prebrodila tudi z njunim vcepljenim pozitivnim programom za svojo samopodobo in samozavest. Hvala obema iz srca, moja sta!

Liza - 47/2018

 
Booking.com
 
Dodaj odgovor

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.