Pretresljivo pričevanje: “Preveč boli, ko se enkrat zgodi najhujše”

Pričevanje Milene Kepic, ki je v prometni nesreči izgubila moža Tomaža

“Bil je lep sončen dan,” je spomine na 10. september 2009 obudila Milena. “Mož Tomaž je šel z motorjem na obrtni sejem v Celje.” Povedala je, da se je mož na vožnjo z motorjem vedno v miru pripravil, pregledal motor, se oblekel … Na cilj je varno prispel, ko pa se je vračal domov, mu je nasproti vozeči voznik zaprl pot. Okoliščine nesreče so še vedno nejasne, saj, kot pravi Milena, je bilo vse po predpisih.

“Za njegovo smrt sem izvedela šele štiri ure po nesreči. Imeli smo gasilske vaje. Ker Tomaža še ni bilo domov, sem ga klicala, a se mi ni oglasil. Pomislila sem, da se je ustavil pri starših. Imeli smo ogrevanje, pa je prišla naša prijateljica in rekla, ali smo slišali za nesrečo, v kateri sta umrla motorist in voznik osebnega avtomobila. Takoj me je stisnilo pri srcu, nisem se mogla umiriti. Govorila sem si, da je Tomaž šel po drugi poti, a ves čas sem bila nemirna. Ko pa me je po telefonu poklicala hči in mi rekla, da moram takoj domov, sem v njenem glasu začutila, da se je zgodilo nekaj groznega.”

Prvi odziv: otopelost in brezvoljnost

Pred domačo hišo je stal policijski avto. “Nisem povsem dojela, da se je to res zgodilo. Najprej je bila v meni žalost, otopelost, bila sem brez volje, najraje bi še sama ostala na pokopališču. Dan po nesreči smo morali na sodno medicino, kjer ga nismo smeli videti, se ga dotakniti. Po enem letu se je v meni začela oglašati jeza na to zdravnico, ki nam ni dovolila, da bi se poslovili od njega. Prijeli smo lahko samo toplo žaro. Pet let sem mislila, da se bo Tomaž enkrat vseeno pripeljal. Nato sem sprejela, da je to res bil odhod za vedno. Šele tedaj sem prvič videla žafran cveteti, barve. Takrat se mi je začelo življenje odpirati drugače.”

Maša za žrtve prometnih nesreč

Naša sogovornica ob svetovnem dnevu spomina na žrtve prometnih nesreč vabi k sveti maši za žrtve prometnih nesreč. Ta bo v nedeljo, 18. novembra 2018, ob 10.30 v ljubljanski stolni cerkvi sv. Nikolaja.

Milena se je obupano lotila iskanja pomoči. Ni želela biti doma, da ne bi tako močno čutila praznine zaradi moževe smrti. Navajena je namreč bila, da je mož doma. Tomaž je že prvo leto njunega zakona doživel delovno nesrečo. Imel je številne zdravstvene težave. Družina je bila tudi zato zelo povezana.

Ker so bili otroci že precej samostojni, se je v obdobju pred nesrečo za Tomaža in Mileno življenje spet začelo. “Pogosto sva bila sama, znala sva osmisliti življenje, ker smo imeli že od začetka izkušnjo, da smo se zavedali, kako dragoceno je, da si, da sva.”

Poiskala je pomoč

Tri tedne po smrti moža je Milena s hčerino pomočjo našla Zavod Varna pot. Tam je spoznala ljudi, ki so ji pomagali: “Pohvala, objem, ki sem ga tako potrebovala, sta mi dala moč.”

Srečanja na zavodu še vedno obiskuje. Hodila je tudi na pogovore v Hospic, k psihoterapevtom. “Treba je samo govoriti, govoriti. In to med ljudmi, ki te ne poznajo. Prijatelji se ti izmikajo ali pa se ti odmikaš od njih, ker ne želiš imeti stika z njimi. Zate se je nekaj končalo, zanje pa ne. In je težko iti vzporedno z njimi. Šla sem v nov svet med nove ljudi, našla sem nove prijatelje,” je povedala.

“Božjo ljubezen začutiš, ko si čisto na tleh”

Prvo leto po smrti se je Milena najbolj bala poletja, ker sta z možem ta čas preživljala v prikolici na morju. Zadnja leta sama, prej pa kot družina. Potem pa je dobila namig, naj gre z gibanjem Prenova v Duhu v Paray le Monial, duhovno središče v Franciji.

%3Fw%3D1200?quality=100&strip=all&ssl=1″ alt=””/>

“Težko sem se prijavila, ampak mi ni bilo čisto nič žal. Letos sem bila že devetič tam. Hotela sem nekam drugam med ljudi, ki me ne poznajo. Tam so se mi zgodile stvari, ki so bile zame zelo pomembne. Spoznala sem, da Tomaž ni mrtev, da je živ, da le fizično ni več navzoč. Zdi se mi, da smo prej bili tradicionalno verni, lepe spomine imamo na praznike, ki smo jih doživeli v družini. Tam pa sem zares začutila Boga. Ugotovila sem, da lahko začutiš Božjo ljubezen, ko si čisto na tleh, ko se mu splaziš k nogam in potem počasi zlezeš k njegovemu srcu.”

Opomin drugim

Izguba moža v prometni nesreči jo spodbuja, da svojo zgodbo deli z drugimi: “Prijatelje, otroke, sodelavce opozarjam na prometno varnost, na nevaren telefon v avtu, pitje alkohola pred vožnjo, da je treba spoštovati omejitve hitrosti, da so smerniki pomembni, na kresničko za pešce. Nočem biti zoprna, ampak imam izkušnjo. Preveč boli, ko se enkrat zgodi najhujše.”

Celoten članek si lahko preberete v 46. številki tednika Družina.

  potovanje rezervacija  

Dodaj odgovor

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.