Posted on

Smo ljudje 21. stoletja sposobni stopiti v tišino in zdržati v njej?

?quality=100&strip=all” class=”ff-og-image-inserted”/>

Če nič ne šumi in ropota, se počutimo že nelagodno in zdolgočaseno

Advent je. Mesta se ogrnejo v svetle lučke, Cerkev pa vstopi v čas pričakovanja. Dela nas budne, aktivne, saj želimo vse pripraviti za trenutek, ko Pričakovani pride in nas obišče.

Čakanje na nekoga, ki ga ljubimo, se rodi v srcu. A srce se zgane, ko umolknejo zunanji zvoki in zadoni duhovni spev hrepenenja po Bogu. Sprašujem se: Ali smo ljudje 21. stoletja sposobni stopiti v tišino in zdržati v njej? Danes je vse tako glasno in doneče. Vse okrog nas se premika, vrvi, nihče nima časa, divje te prehitevajo po levi in desni …

Ko sem iz milijonskega mesta prihajala na obisk k staršem v mirno in tiho vasico v Prekmurju, sem se ponoči zbujala zaradi – tišine … Noč je bila tako tiha in mehka, da sem rada vstala ob najbolj nemogočih nočnih urah in hodila na dvorišče gledat zvezde in uživat tišino … Pri verouku smo z otroki naredili poskus, kako dolgo lahko zdržijo v tišini … Ne bom izdala, koliko časa je to bilo, se mi pa zdi pomembno, da se tudi odrasli naučimo hoditi v tišino. Mogoče je prav adventni čas priložnost, da si privoščimo uro ali dan tišine.

Naj si duša odpočije

V našem glavnem mestu je, kot nikjer drugje, glavna cerkev – stolnica – sredi tržnice. Okrog in okrog so stojnice, kavarne, pije se, smeji, kriči, baranta; če pa stopite skozi mogočna vrata, se lahko potopite v tišino svetega prostora in uživate v tihi navzočnosti Najvišjega in Svetega. V tišini cerkve si lahko naša duša odpočije, saj je prepogosto okužena z zvoki vseh mogočih digitalnih naprav in hrupom prometa ter glasnim življenjem tistih, ki drugače ne znajo živeti.

Tišina je za današnjega človeka pogosto nekaj nelagodnega, dolgočasnega, ker ne vemo, kaj bi delali, ko nič ne šumi ali ropota. Pa vendar, celo v politiki imamo pred volitvami “predvolilni molk”, da bi lahko v miru premislili, kaj smo slišali, videli, in se pravilno odločili.

Sebe in vas zato vabim v adventno tišino pred Najsvetejšim, ko se preprosto s svojim Bogom gledamo iz oči v oči; v tišino bližine s svojimi dragimi, ko so besede nepotrebne, dovolj je biti tu; v svetopisemsko tišino, ko v srcu dozori Beseda, ki je meso postala. Kot se je naselila v jaslicah, tako se v tišini srca naseli tudi pri nas in ostane z nami.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 67, številka 49. 

 
viabuy mastercard