Zgodbica o Angie in skupnem potovanju

Tjaša Šporar nam je zaupala ganljivo zgodbo o slovesu od psičke Romi in o pestrem iskanju nove pasje sorodne duše, ki jo je našla v srečni psički Angie.

Bridko slovo

“18. junija 2017 sem izgubila svojo psičko, s katero sem začela svojo samostojno odraslo pot, ko sem kot študentka odšla v stanovanje v Ljubljano,“ je z žalostnim tonom začela svojo živalsko zgodbo Tjaša, ki je bila že od nekdaj obkrožena z živalmi. Ob selitvi v Ljubljano se je zaradi ljubezni do živali odpravila v zavetišče na Gmajnice. “Tja sem šla samo pogledat,” je dejala Tjaša, a življenje je imelo zanjo pripravljeno presenečenje, saj se je tistega dne zaljubila v plaho psičko, ki jo je poimenovala Romi, saj so jo zasegli Romom. “Skupaj sva si ustvarili družino in po več kot desetih letih je prišel čas slovesa. Pustila sem času čas, da se rane malce zacelijo, a sem kmalu začela iskati novega kužka.”

Dolgotrajno iskanje

“Sinovoma sem obljubila, da bomo tokrat vzeli mladička. Zato raje nisem hodila v zavetišča, ker se tam res preveč hitro navežeš na kakšno pasjo dušico,” je povedala pasja ljubiteljica, ki je želela ustreči otrokoma, zato se je osredotočila na zavetišča in društva, ki rešujejo mlade živali. A z iskanjem ni imela sreče, dokler ji mama, ki je dnevno obkrožena z različnimi pasjeljubci, saj je del pasje reševalne enote Slovenija, ni začela kazati pasjih zavetišč v tujini.

“Naleteli sva na spletno stran nekega slovaškega zavetišča, pri njih sem se v trenutku zaljubila v slikico psičke Angie, jim takoj pisala, povedala, kdo sem in zakaj si želim, da ta psička postane del mojega življenja. Čeprav sem se uvrstila med zadnja dva možna kandidata za posvojitev psa, so se odločili, da bo Angie raje odšla v novi dom, kjer že imajo psa. Ob tej odločitvi sem bila zelo žalostna,” a z iskanjem novega psička ni odnehala.

“Nato sem našla še eno psičko v zavetišču v Splitu in se dogovorila s sinom, da greva v nedeljo na izlet na morje po novega kužka. Dan pred tem sem zvečer prejela elektronsko pošto iz Slovaške, da je Angie vendarle lahko moja, ker se pri novih lastnikih ne razume s psom. Kaj zdaj? Čeprav sem bila že dogovorjena, da naslednji dan odrinem v Split po psa, nisem oklevala. Sicer s težkim srcem sem odpovedala izlet v Split in se dogovorila, da pridem po Angie. In vesela sem, da sem se tako odločila.“

Pes brez potnega lista

“Čez nekaj dni sva s sinom odpotovala na Slovaško,” je začela Tjaša pripovedovati o pestrem potovanju. “Ker si nisem naložila najnovejšega zemljevida na navigacijsko napravo, je bila pot zelo zanimiva in dolga. Na vseh postajališčih sem klepetala s prijaznimi tovornjakarji, ki so mi z napotki pomagali priti do Slovaške, vmes sva se tudi izgubila, a po 10 urah sva utrujena prišla na cilj in končno srečala to malo luštno bitje. Bila je ljubezen na prvi pogled.“ A s tem težav še ni bilo konec! “Kmalu smo ugotovili, da v zavetišču niso razmišljali, da bo Angie potrebovala potni list za pot v Slovenijo. Moj načrt, da gremo v bližnji kamp, je padel v vodo, ker so nama prijazno in hitro uredili prenočišče v mestecu, pomagal pa nam je tudi veterinar, zato je lahko Angie že naslednji dan s potnim listom med tačkami odšla na pot v novi dom.“

Nova sreča polna energije

“Kako ljubeznivo in hvaležno je to pasje bitje, vam sploh ne znam povedati. Obožuje ljudi in otroke. Odlično se razume tudi z našim mačjim rešenčkom. Po videzu je nekaj terierskega v njej, tudi njen značaj temu zelo ustreza. Igrala bi se z žogicami 24 ur na dan, vmes ji je dovolj minuta odmora, da se nadiha, potem pa spet akcija. Včasih je celo tako nadležna, da moramo pred njo skrivati igračke, ker se drugače sploh ne umiri in žogo ves čas meče pred noge,“ je v smehu še povedala Tjaša, ki jo vzame tudi s seboj na delo. V tem primeru se psička popolnoma umiri.

Ubogljiva in mirna v službi

“Zelo izrazito drugače se obnaša, ko gre z mano v službo. Pod imenom Moja Ovčka izdelujem leseni nakit in različne stvari za otroke, in kadar se odpravim na sejem, jo vedno vzamem s seboj. Lani, drugi dan v novem domu, je šla z menoj prvič na sejem. Nisem mogla verjeti, kako se je ulegla na polico stojnice in počakala, dokler nisva zaključili dneva. Zdaj, ko vidi, da premetavam kovčke, že čaka pred vrati, da lahko smukne v avto. Da je ne bi slučajno pozabila doma,“ je še povedala Tjaša in dodala, da je Angie najbolj srečen pes, ko jo kdo ogovori, ona pa tudi. “Vsak jo opazi in lahko rečem, da imam zaradi nje polovico več ogledov stojnice, pa tudi zasluge za kak nakup več ji zagotovo lahko pripišem. Ljudje so navdušeni nad njo, kako ona tam lepo čaka in spi na polici ali pa se spravi kar v kovček, in predvsem vsakogar očara s svojo pretirano ljubeznivostjo. S številnimi – sploh s tujci, ki pogrešajo svoje živali doma, – se velikokrat tudi slika.“

Pes namesto zdravil

Angie pa je tudi domača terapevtka. “Mnogo jih ne ve, da sem bila zaradi ločitve s partnerjem in še izgube svoje prejšnje psičke psihično čisto izčrpana, telo mi je odpovedovalo, saj so se pojavile vrtoglavice, vid se mi je poslabšal, bila sem pod stresom … Odkar imam njo, pa so vse tegobe izginile. Vid se mi je povrnil, pritisk je spet normalen, tresem se ne več, lahko rečem, da mi je rešila življenje,“ je povedala Tjaša in dodala: “Ne moreš biti slabe volje ob takem psu, kot je ona. In kako se zna stisniti k tebi. Ne vem, ali se znata moja otroka tako lepo stisniti k meni, kot se zna ona. Kar valja se po nas in ta njen jezik (smeh). Nevede – samo zato, ker so – nam pomagajo, da se spet postavimo na noge, da gremo na sprehod, da se stisnemo k njim, nas poslušajo … Psi so res neverjetni, s svojo pojavo in ljubeznijo do nas.“

Besedilo: Metka Pravst // Fotografije: osebni arhiv

Liza - 45/2018

  potovanje rezervacija  

Dodaj odgovor

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.