84-letna Kazimira Lužnik: Najbolj vesela bom, če bom še koga navdušila za tek

Neusahljiv vrelec energije in optimizma: Kazimira Lužnik. Foto: MMC RTV SLO

Tudi pri 84 letih je še vedno radostna in polna energije, še vedno, ko gre trenirat, pogleda na uro, in še vedno si misli, kako bi se dalo kaj izboljšati. “Če pa ne, si pa mislim, da bi vsaj ta čas (op. teka) ostal,” je bila neutrudna, ko je v knjigarni Konzorcij z Jasmino Kozina Praprotnik predstavila knjigo o svojih prigodah, naslovljeno preprosto Kazimira. S Heleno Žigon sta resnično pravi vir navdiha in zgled, kako tek ne pozna let in kako je starost le številka.

Njeno pestro življenje je kar klicalo po knjižni upodobitvi. Rojena je bila v znani glasbeni družini Nanut v Kanalu ob Soči, njen brat je bil slavni dirigent Anton Nanut, z glasbo so se ukvarjali tudi bratje in sestre, pa že starši, in tudi v njenem življenju je že od nekdaj glasba igrala zelo pomembno vlogo. Igra klavir in orgle, še vedno gre enkrat na teden v cerkev igrat kraljico instrumentov, bila pa je tudi zborovodkinja pevskega zbora Splošne bolnišnice Slovenj Gradec, kjer je sicer delala kot rentgenska tehnica.

Knjiga se je rojevala dve leti med Jasmininimi obiski v Slovenj Gradcu, kjer si je Kazimira z možem Milošem, s katerim jo ljubezen povezuje že 63 let, ustvarila dom. Ponosna starša štirih otrok sta še vedno izjemno aktivna, 96-letni Miloš še vedno redno spremlja Kazimiro na sprehodih, neutrudna upokojenka pa se poleg tega ukvarja še s pilatesom in hodi v atletsko šolo. “Sem kar med “mladimi dekleti”, ampak naredim vse vaje, ko pa gremo teč v krog, mi pa uidejo. Pa si mislim, no, saj ste toliko mlajše, ne morem vam zameriti, da me pustite zadaj.” Na koncu pa smo vse zadovoljne,” razloži v smehu.

Knjigo sestavlja 22 poglavij, vsako od njih pa se začne z eno od Kazimirinih pesmi. Foto: MMC RTV SLO

Na trening okoli bolnišnice
Ob službi in družini je vedno našla čas tudi za tek. A odkrila ga je dokaj pozno, teči je začela pri 46. Kot razkriva v knjigi, je včasih tudi med službo, sploh med nočno izmeno, izkoristila to, da je nekaj minut ne bo nihče pogrešal, in tekla okoli bolnišnice. “To je bilo kakšnih 400 metrov, imela pa sem celo zvezek, kamor sem si svoje izmerjene čase vse lepo zapisovala. Da sem pozorno sledila, če kaj napredujem. Če nisem, sem vedela, da se moram potruditi še bolj. Po vsakem krogu sem šla še k vratarju, pri njem sem namreč puščala svojo belo haljo, in ga vprašala: “Me je kdo iskal?”

Njeno geslo takrat je bilo “Če želiš trenirati, se da to početi kjer koli,” k temu pa neverjetno optimistična dodaja tudi “kadar koli.” Kot prvi pogoj za napredek pa poudarja, da moraš imeti navdušenje in željo po napredku. “To dvoje je bistveno. Bi rekla, da kar pri vsem.”

Tek jo je peljal na različne konce sveta, njena prva tekma je bila v Radencih leta 1981, potem pa so sledili številni maratoni, od Rima, Londona do Pariza. Kot pravi, je v hipu, ko se je začela tekma, takoj pozabila na vse morebitne tegobe in bolečine. In bila je zelo hitra, njen rekord na 21 kilometrov je odličnih 1 ura in 26 minut, ki jih je pri 58 letih odtekla na memorialu Janka Gregoriča v Slovenj Gradcu, na maratonski razdalji pa 3.35.10 na njeni prvi maratonski preizkušnji. Njen je tudi zelo poseben rekord: v Gonarsu (tam je sicer tekla dvakrat na 24-urnem teku) je v 24 urah pretekla kar 160 kilometrov in 350 metrov. “Med tekom nisem menjala ne copat ne nogavic, niti majčke ne. Pa saj sem prišla samo v enih copatih, rezervnih sploh imela nisem. Nekateri so šli vmes spat, jaz sem pa kar tekla,” v knjigi opisuje spomine na 24-urni tek. Kot je razkrila Jasmina, sta z možem Urbanom, znanim tekaškim trenerjem, pri raziskovanju za knjigo obiskala organizatorja teka v Gonarsu in v arhivih sta našla zapiske o tem, kdo je pretekel koliko krogov. “Kazimirino ime je bilo podčrtano z rdečo,” je ob aplavzu razložila Jasmina.

Z Jasmino Kozina Praprotnik, ki je napisala knjigo. Foto: MMC RTV SLO

Zelo rada je tekmovala, to še vedno rada počne tudi zdaj. Na vprašanje, ali ji je kakšna od tekem še posebej ostala v spominu, pa odgovarja, da je bilo na vsaki nekaj posebnega, nekaj drugačnega in vsaka ji je ljuba. “Ničesar ne bi spremenila, za noben tek mi ni žal.” Nad tekom in tekmovanji se je tako navdušila, da je včasih šla z ene tekme naravnost na drugo. Seveda brez podpore družine ne bi šlo, kot pravi, jo je mož vseskozi podpiral. Številne pokale in medalje hrani v posebni hiški na vrtu.

In kaj jo čaka zdaj?
Istrskega maratona se v nedeljo ni udeležila, ker se mož ni počutil dobro. “Veste, on je prvi,” je dejala ljubeče, a z mislimi je že pri Radencih, kjer se bo znova postavila na štartno linijo. “Ne bom šla na 42 kilometrov, ampak samo na 21 kilometrov. Veste, saj bi pretekla, ampak bi me morali predolgo čakati, zato sem rekla, da grem na 21 kilometrov.” Tekaška upokojitev sploh ne pride v poštev, počasi se že ozira tudi v Benetke, kjer bo kmalu veteransko tekmovanje, in na tek v Bolgariji, saj tam še ni bila.

Dan z nekaj teka je lepši dan. Poskusi, pa boš videl, kako boš vesel. Upam, da se srečamo! Srečno!

Kazimira Lužnik

Kljub častitljivim letom niti pomisli ne, da ne bi več tekla. “Ne štejem, koliko sem stara. Pomembno je, kako se človek počuti. Počutim se mlada,” pove in doda, da bo najbolj vesela, če bo še koga navdušila za tek. “Da bo treniral in da se bo dobro počutil.”

Knjiga, ki se sprehodi skozi Kazimirin dan, vzporedno pa tudi skozi življenje, se konča, kako drugače bi sploh bilo mogoče, s tekom. “Zdaj grem pa na tek. Da se hrup umiri. Da si dan položi prst na sicer precej zgovorna usta. Da najdem svoj notranji mir. Da bom bolj prava, bolj jaz. Bolj Kazimira.”

Njena nalezljiva dobra volja je pravi navdih. Foto: MMC RTV SLO




Nedavne objave:




MasterCard - za ljudi, ki ljubijo svobodo.
 
viabuy mastercard
 
Neodvisno od vašega kredita in prihodka.