Kaj pa sploh pomeni duhovna rast ?

Ali to pomeni, da moramo slediti določenemu guruju? Biti jogij?

Vsako rast in zavestno delo na sebi lahko označimo za duhovno. Kaj počnemo, kaj smo po poklicu, koliko smo stari nima nikakršne vloge pri tem. Pomembno je, da se zavedamo svojih dejanj, misli, čustev in se trudimo biti vsak dan boljši in bolj ljubeznivi. Duhovnost (ali spiritualnost) je širok pojem, ki ga lahko razumemo kot zavestno iskanje boljših poti v življenju. Želeti si več od življenja. Iskanje resnice. Vse to lahko pomeni biti “duhoven”.

In toliko kot je različnih ljudi, toliko je različnih poti osebne rasti in razvoja, zato ne moremo reči, da je nekdo boljši od drugega. Vsakdo doživlja svojo avanturo.

Ko najdemo svojo pot, ko odkrijemo delček resnice, pa se lahko hitro zgodi, da smo prepričani, da smo našli pot, ki bi bila primerna tudi za druge. Ko sami pri sebi opazimo spremembe, transformacije v življenju ter uspehe, si želimo zakričati iz vrha strehe in deliti z drugimi našo srečo in ugotovitve. Odlično je, če delimo radost ali modrosti z drugimi, a pozorni moramo biti, da ne pametujemo drugim, da ne gledamo na njih iz viška, se jim morda celo posmehujemo ali se počutimo večvredne.

V tem primeru lahko hitro naletimo na gluha ušesa ali odpor in tako nismo naredili prav zares nič dobrega. Ljudje dobijo občutek, da jih ne sprejemamo takšne, kot so, da si jih želimo spremeniti. Zato velja pozornost.

“Duhovni snobizem”, ki se lahko pojavi v 3 pogostih oblikah:

1. “Moja pot je edina prava pot”

Ko odkrijemo nekaj, kar velja in deluje za nas, mislimo, da bo to dobro delovalo tudi na vse druge. Analiziramo življenje drugih v veri, da bi jim bilo mnogo bolje, če bi se nam pridružili na naši poti. A vsi smo unikatni in imamo različne poti. Kar deluje za nas, morda ne deluje za druge.

2. Želja po spreminjanju drugih

Bolj kot razširimo svojo zavest, bolj vidimo in razumemo tako sebe kot tudi težave drugih, ki trpijo… in jih želimo jih popraviti, pozdraviti. Mislimo na druge in kako bi jim lahko pomagali. A kot vemo, ne moremo spreminjati drugih. Lahko jim le poudimo pomoč in podporo, če to želijo ali nas za to prosijo.

Čeprav lahko najbolj boli to, da vidimo, kako drugi trpijo, pa jim ne moremo pomagati, saj si tega ne želijo, moramo to sprejeti. So na svoji poti. Imajo svoja učenja. Opustite svoja prepričanja, kakšna bi morala biti pot drugih.

3. Pričakovanja

Težko razumemo, da drugi nočejo hoditi po isti poti kot mi, ko pa nam gre tako dobro.

V odnosih pričakujemo, da bodo partnerji ali prijatelji rastli z nami, z našo hitrostjo, da lahko obdržimo odnose. Včasih lahko svoje partnerje povlečemo za seboj in nam sledijo (morda nas celo “prehitijo”), a tega nikar ne pričakujmo od njih. Lahko delimo z njimi svoje izkušnje, a brez pričakovanj, zahtev ali obsojanj.

Njihova pot je morda drugačna. In tudi to je v redu.

Ko pridemo do točke, kjer nismo vezani na to, kaj počnejo (ali ne počnejo) drugi, lahko zares vzpostavimo mir v sebi.

Ne obsojajte se, če se najdete v zgornjih točkah. Vsi kdaj zapademo v ti. “duhovne snobe”, a z zavedanjem, da to počnemo, se lahko temu tudi izognemo.

Povzeto po: consciousreminder.com