Situacija je znana vsem parom, vseh starosti. Ravno zaradi narave odnosa, ki ni nekaj statičnega, ampak je dinamična – živa entiteta, prebivajoča med dvema osebama.
Na začetku odnosa se zgodi zaljubljenost, vendar ko ta »edina spremenljiva droga« pojene, ostane odnos, ki ni nekaj stalnega, nekaj kar bi bilo vedno enako. Se stalno spreminja, saj se tudi ljudje spreminjamo.
Človeška lastnost spreminjanja pripelje do vzponov in padcev. Med partnerjema se kaže v obdobju, ko se počutita uglašeno, povezano, se slišita, si vzameta trenutke tekom dneva zase, da si povesta kaj čutita, kaj sta doživela in se iskreno zanimata za drug drugega. Naravno je, da pride v odnosu tudi do padcev – normalno.
Vsak par lahko občuti padec, kjer se ti zaradi, ali hitrega načina življenja, posvečanja otrokom, drugih distrakcij, napetosti v službi ali doma, pretiranemu usmerjanje energije v gradnjo hiše ali česa drugega, lahko počasi začne krhati »naju«. Sveča odnosa tako počasi manj in manj gori.
Do takšnega stanja ne pride tekom ene noči, ampak s tem, ko odnos zapustimo, zanemarjamo ali preprosto ne zmoremo najti moči za našo ljubljeno osebo. Ko partnerja končno uvidita, da sta se oddaljila, ker čutita bolečino, se običajno en partner opogumi in izpostavi težave, ki jih je začutil in opazil.
Ti posamezniki želijo probleme na ta način rešiti ali vsaj spodbuditi spremembo, kjer pa se pogosto zgodi, da se drugi partner ob tem začne umikati, zanikati ali obtoževati drugega za te stvari in počasi najde drugo veselje oziroma omamo.
V teh trenutkih je težko, ker boli in kjer si oba izkažeta ogromno ranljivosti, katera pa nam omogoča se soočiti z »nastalo težavo«. Ljudje običajno v teh trenutkih občutimo ogromno čustveno izpostavljenost in ta lahko pogosto premočno boli.
Biti ranljiv, se soočiti s slabšim odnosom, da nama ni tako dobro, kot lansko leto, so zelo težki trenutki, ki pa so hkrati tudi priložnosti upanja polne situacije. Ravno ti trenutki nam lahko pomagajo, da se situacija med partnerjema obrne na bolje.
V primeru, da se v odnosu lahko izogneta nekoristnim in nefunkcionalnih odzivom, na primer obtoževanju, zanikanju, projiciranju, minimaliziranju v smislu, »saj ni tako hudo, to samo ti tako vidiš«, »ti si tisti, ki potrebuješ pomoč in ne jaz« in drugih nefunkcionalnih obrambnih mehanizmov, so ti »krizni« trenutki v odnosu, kjer si lahko oba ranljivo zaupata, da je nekaj narobe in da si oba želita bolje, lahko velika prelomnica oziroma sprememba na bolje v njunem odnosnem življenju.
Trenutki, ko se oba ali eden iskreno zavzame za njun odnos, da bo spremenil stvari, ne zato, ker ga drugi sili v to, ampak ker sam želi ohraniti odnos, ki mu je pomembnejši, kot tisto, kar »sebični jaz« potrebuje.