Ogljikove hidrate delimo na enostavne in sestavljene. Ko jih zaužijemo, se v našem prebavnem traktu ponovno razstavijo v enostavno glukozo, preden preidejo v kri. Hormon inzulin glukozo transportira do telesnih celic. Če so te preskrbljene z dovolj energije, se preostanek v obliki glikogena uskladišči v jetrih. Če tudi tam ni več prostora, se zgodi tisto, kar nam je najmanj všeč: glikogen se udobno namesti v maščobnih celicah.
Foto: Profimedia – Ogljikovi hidrati niso naši sovražniki.
Pa naše telo potrebuje ogljihove hidrate?
Jih, vendar ne tako veliko, kot je veljalo še do nedavnega. Ogljikovi hidrati v sadju, sladkarijah in močno obdelanih žitih so sestavljeni iz enostavnih sladkorjev. Telo jih hitro predela in tako hitreje preidejo v kri. Telo od njih ne dobi energije za veliko časa. Visok dvig nivoja krvnega sladkorja spodbudi tudi precejšnje izločanje inzulina. Krvni sladkor se že po kratkem času spet zniža – doživimo napad volčje lakote. Po še več ogljikovih hidratih. Drugače je s kompleksnimi ogljikovimi hidrati: telo jih predeluje počasneje, ohranjajo stabilno raven krvnega sladkorja in zato za dlje časa nasitijo. Ti »dobri« ogljikovi hidrati so v polnozrnatih izdelkih, stročnicah, naravnem rižu in tudi v zelenjavi.