Bivša učiteljica: »Šolski sistem je potrebno postaviti na čustveni in duhovni inteligenci.«

Žvižgač je zaposleni ali bivši zaposleni, ki zaradi visokih standardov ne molči ali se obrne stran, ampak opozori na napake oz. nepravilnosti v svojem delovnem okolju, v zadevah, ki so v javnem interesu. Po tej definiciji bi lahko med žvižgače uvrstili tudi Moniko Kelenc iz naselja Stojnci v občini Markovci, ki je zaradi številnih razlogov zapustila službeno mesto učiteljice v javnem šolstvu. V pogovoru pa ni samo postavila diagnoze sedanjemu šolskemu sistemu, ampak tudi podala številne učinkovite »zdravstvene ukrepe«.

33 letna Kelenčeva je sicer diplomirala na Pedagoški fakulteti v Mariboru s področja dirigiranja na temo Zborovske skladbe za mešani zbor iz obdobja pozne romantike in 20. stoletja. Je mama trem otrokom in poročena s Primožem Kelencem. Kot zanimivost navedimo, da je bil tudi njen dekliški priimek Kelenc, zato se ji je ob poroki izpolnila želja, da je svoj priimek, ki ji je zelo všeč, lahko obdržala.

Koliko časa ste poučevali na slovenskih šolah in kakšne spomine imate na to obdobje?

Sedem let sem poučevala na osnovni šoli in pet let v gimnaziji in predšolski vzgoji. Spominov je veliko. Najraje se spominjam lepih trenutkov z otroki in sodelavci. Zagotovo pa me v tej službi ni več zato, ker spomini niso samo lepi. Je pa res, da me ravno neprijetno spomini učijo kaj danes v svoji glasbeni šoli naj ne delam oz. kaj naj delam in za kaj se naj zavzemam. Tako kot vodja glasbene šole, kot učiteljica solo petja. Pozorna sem, da vse neprijetnosti, ki sem jih doživela iz strani vodij šol ali iz strani sodelavcev, v svojem poslu transformiram v željena doživetja.

Poklic učiteljice zagotavlja precej varno službo do upokojitve. Zakaj ste vi zapustili takšno varno delovno mesto?

Hmm, tukaj bi bilo dobro vedeti kaj pomeni varno. To, da petega v mesecu dobim določen znesek na svoj bančni račun, zame ne pomeni varnost. Zame pomeni varnost, da imam v nedeljo zvečer miren spanec in me ne bo strah novega tedna, ker bi spet lahko kdo našel nekaj, s čimer bi te ustrahoval, te grajal ali iz zavisti, ker delaš dobro in te imajo otroci radi, delal spletke, te obrekoval pred otroki v nezavedanju, da otroci vse povejo naprej. Zame je varna služba, kjer so delovodji in sodelavci hvaležni, da se zavzemaš za dobrobit šole in otrok, kjer so ljudje pripravljeni spreminjati tisto, kar ne deluje dobro, kjer se učitelji zavedajo, da smo mi tam zaradi otrok, ne otroci zaradi nas, kjer ti dajejo podporo – te v uspehih podpirajo in ti omogočajo, da uspehe stopnjuješ! »Varno« delovno mesto sem zapustila, ker sem jasno vedela, da sistem, v katerem sem poučevala, sporoča otrokom, da so nesposobni in nekreativni!

Na kakšen način jim to sporoča? Kaj je po vaših izkušnjah glavni problem sedanjega šolskega sistema?

Vse se razvija in spreminja hitreje kot šolski sistem. In to je prav zares grozljivo. Zakaj se ne spreminja? Je mogoče preveč ljudi v »varnih« službah? Ocene so prve, ki otroke obsojajo in dajejo nalepke kdo so in koliko so sposobni oz. nesposobni. Absolutno pa zagotavljam, da ocene niso nikoli bile in nikoli ne bodo tiste, ki bi lahko določale kaj otrok je ali ni sposoben. Žal pa otrokom popolnoma zbijajo samopodobo ali pa na drugi strani nabijajo ego. Snov v prav vsakem šolskem predmetu je smešno nesmiselna in preobsežna. V razredu sedi nekje 30 otrok in od prav vseh teh se pričakuje, da bodo sloni, ki letijo. Sem mama treh otrok in povem vam, da niti slučajno ni eden enak drugemu! In tega tudi ne pričakujem. Vsak človek ima prstni odtis drugačen. Mi pa vsiljujemo otrokom enake količine informacij in še to takšne, kot si je nekdo pred mnogimi leti izmislil, da so edino te informacije pomembne in jih morajo vedeti vsi. In, če teh podatkov ne veš, si »nerazgledan«. Kolikokrat sem imela slabo vest, ker nekih podatkov nisem imela v glavi. Vedno sem imela občutek, da premalo znam in sem zaradi tega nerazgledana. Danes mi je vse to smešno. Kaj pa me briga, kdaj je bila prva svetovna vojna!! Zaradi tega podatka danes nisem bolj zdrava, niti nimam boljših odnosov, niti nimam več denarja, niti nimam več znanja o svojem poslu…

Veliko mladih po koncu osnovne in srednje šole ali celo fakultete sploh ne ve, kaj jih zanima, kateri poklic bi res z veseljem opravljali. Ali ni ravno to poslanstvo šol, da najdejo in razvijejo talente v mladih?

Šola, ki stoji na spoznanjih ljudi, ki so močnega zavedanja, vsekakor opravlja svoje poslanstvo. Kako naj učenci, dijaki oz. študentje sploh vedo kaj jih zanima in kateri poklic bi res opravljali z veseljem, če pa so jim celo šolanje govorili kaj je prav, kaj je narobe, kaj se sme, kaj se ne sme, vsa leto so prejemali ocene, ki so jim dajala lažna sporočila! Kako naj potem vedo kdo oni v resnici so, če so jih vsa leta programirali s programi, ki so škodljivi in sedaj naloženi v njihov um! Velikokrat sploh več ne vedo kdo so in zakaj so tukaj, kjer so! Žal so tudi učitelji premalo izobraženi in velikokrat svoje frustracije zlivajo na otroke, ki so se prišli »učit«, da bi v življenju delali to kar jih veseli.

Kako izboljšati šolski sistem, da bo bolj prepoznal in negoval njihove talente? Je morda rešitev individualni pristop, torej da ne silimo nekega umetniško nadarjenega otroka v učenje naravoslovnih predmetov in obratno? Individualni pristop daje dobre rezultate tudi v športu. Dober primer sta smučarki Tina Maze in Ilka Štuhec.

V kolikor želimo, da se izboljšajo odnosi, zdravje, kreativnost, empatičnost, inovativnost otrok oz. ljudi, je potrebno šolski sistem spremeniti od »glave do pete«. Zagotovo je potreben individualni pristop, ko učenec potrebuje individualno obravnavo. Seveda pa samo individualen pristop v izobraževalnem procesu ne nudi tako mogočnega spektra možnih skupinskih kreacij. Še vedno velja: več glav – več ve. A v skupinskem kreiranju je potrebno delovati preko srca in ne preko nabitega ega. Torej v izobraževalnem procesu sta dobrodošli tako individualni kot skupinski pristop.

Kako vam je všeč finski model šolstva in kaj bi lahko od njih prenesli tudi v naš šolski sistem?

Z dijaki gimnazijcev Slovenije sem bila na Danskem, kjer smo imeli možnost vpogleda v ure na tamkajšnji gimnaziji. Pričakovala sem precej kaj drugega kot sem videla. Mogoče sem bila razočarana zaradi pričakovanj. Veliko dijakov ne zna več pisati z roko, ker imajo med urami pred sabo prenosne računalnike. Apatičnost dijakov med urami, ki sem jo takrat zasledila, mi je bila srhljiva. Spomnim se, da sem v pogovoru z nekom rekla, da pri meni na predstavitvi kake seminarske naloge najslabša predstavitev ni tako pasivna, kot je bilo takrat opaziti med večino prestavljenih nalog. Kar se mi je zdelo kot prednost, je bila opremljenost učilnic. Dijaki imajo več razpoložljivih pripomočkov za raziskovanje. Zato si, preden  komentiram pristop Finske, želim pogledati pouk v živo. Upam, da mi kdaj uspe tudi to.

Kaj bi vi storili, če bi bili šolska ministrica?

Zagotovo se mi zdi najpomembnejše, da se začne vlagati v izobraževanje učiteljev, kjer bodo razvijali tudi čustveno in duhovno inteligenco. Poslati učitelja v razred z diplomo v roki iz pedagoške fakultete, je lahko zelo nevarno. Ja, prav zares. Na fakulteti žal nismo dobili prav nobenega znanja o čustveni in duhovni inteligenci in nobenih veščin za vzpostavljanje dobrih odnosov z učenci. Imeti znanje o določenem področju je skoraj nično, če tega ne znamo prenesti na učence na način, kjer se lahko učenci ob učitelju počutijo varne in vredne. Torej, začeti je potrebno na fakultetah in tako spreminjati in dvigovati zavedanje pedagoških delavcev. Ministrica v javnem šolskem sistemu kot je naš, ne bi bila. Tam bi zapravljala svoj čas in energijo. Tudi, če bi bila polna idej, predlogov in pobud, bi se od mene odbijale kot dobro napihnjena žoga od stene. Če pa se motim, pa sem presrečna.

Bi v obvezni šolski program vključili kakšne nove predmete?

Zagotovo! Preden pa bi vključila nove predmete, pa bi nekaj starih izbrisala ali vsaj rekonstruirala in močno zmanjšala obseg podatkov, ki bi jih naj učenci vedeli po sedanjem učnem načrtu, učbenikih ter delovnih zvezkih! Vnesla bi predmet gibalno ustvarjanje, kjer imajo učenci možnost raziskovati in se učiti skozi svoje najbogatejše orodje in to je njihovo lastno telo. Kjer bi lahko razvijali možnost lastnega gibanja in njegove raznolikosti. Tako bi lahko izražali sebe skozi gibanje, z uporabo svoje domišljije, zgodb, navdiha, čustvenega stanja. Na urah bi se seznanjali z elementi joge in z gibalnimi elementi, ki bi jim služili kot »gibalna abeceda« pri samostojnem ustvarjanju. Skozi improvizacijo bi odkrivali lastnega umetnika v sebi in se zabavali z ritmično-plesnimi igrami. Za to se vsekakor zavzemamo tudi v našem AccordArt, zavodu za glasbeno izobraževanje! Naravna pridelava in predelava hrane oz. prehrane, kjer bi spoznavali živila kot hranila in do prehrane vzgojili popolnoma drugačen odnos kot ga ima večina danes! Hrana je vse prej kot polnilec praznih želodcev. Hraniti bi se morali s kakovostno hrano oz. živili in naša telesa bi nam z zdravjem izkazovala hvaležnost. Moč misli, besed in dejanj: o ko bi se zavedali kako pomembno vlogo na našo kakovost življenja bi imel takšen predmet! O tem veliko govorim na svoje youtube kanalu! Odnosi! Koliko vemo o odnosih in kako vzpostavljati dobre odnose? O tem se ne učimo v šolah, je pa najpomembnejše področje v naših življenjih. Odnos s samim sabo, odnos s prijateljem, odnos s partnerjem, odnos z otrokom. Kaj nam koristijo informacijo o odvodih, integralih, kdaj se je rodil Mozart, kako je grajena celica, kdaj je bila prva svetovana vojna…, če ne znamo mirno razrešiti izziv, ki se nam je pojavil skozi delovni dan, ali celo delovati na način, da do zapletov sploh ne pride?!

Monika s svojo družino. 

V kakšnih šolah se izobražujejo vaši otroci?

Najini trije otroci obiskujejo Waldorfsko šolo. V Sloveniji zame trenutno ne obstaja boljša šola, kot je ta. To ne pomeni, da ne obstajajo boljši načini izobraževanja, a želela sva se ogniti javnemu šolstvu in se seznanila z Waldorfsko pedagogiko. O njej je najbolje, da preberete na njihovih spletnih straneh ali pa da pokukate v šole ob dnevih odprtih vrat. Učiteljice in učitelji so drugačni. Vseeno je potreben drugačen način pogleda na življenje, da lahko delaš v takšnih ustanovah. Tudi prireditve oz. šolski prazniki, kot jih v tej šoli imenujejo, so popolnoma drugačni kot v javnih šolah. Tukaj je pomemben vsak posameznik in vsak posameznik tudi nastopa. Čutiti je veliko več topline in ljubezni kot mogoče kje drugje. Moram reči, da je tudi v javnih šolah zelo odvisno, kakšen je vodja šole, saj se namreč to močno odraža tudi na učiteljih in celotni sliki šole. A še vedno je sistem in okvirji, katerih se morajo držati tako ravnatelj šole kot tudi učitelji. Slabost privatnih šol je ta, da so še vedno v manjšini. To pomeni, da je nekoliko bolj budnih staršev še vedno manj kot spečih. Spet pa moram poudariti, da se tudi v javnih šolah najdejo starši, ki močno raziskujejo o življenju in o vplivih šolstva na življenje otrok. Tako časi, ko se bo šolstvo korenito spremenilo, morebiti le niso več tako daleč! Zagotovo pridemo dlje z vero kot z nevero. Mnogi starši si želijo dati otroka v zasebno šolo, a  so jim preveč oddaljene ali pa jim predstavljajo finančno breme.  

Kako pomembno je, da starši vedo komu bodo zaupali svojega otroka? Se vam zdi, da bodo starši v prihodnosti vedno bolj pozorni na to, kakšnim učiteljem bodo izpostavljeni njihovi otroci?

Pomembnost zavedanja učitelja oz. vzgojitelja, ki dela z našimi otroki, je nepredstavljivega pomena. Vedno rada povem, da so otroci odraz nas odraslih! Otroci se učijo s posnemanjem. Prav smešni smo, ko se jezimo na obnašanje otrok v šoli, vrtcu ali v družbi. Tako hitro pozabimo, da smo jih mi vzgajali in da nam postavljajo velika ogledala. In namesto, da bi v njih pogledali in si jih dobro ogledali, jih želimo zamenjati. A smo vedno znova razočarani, ker nam vsako ogledalo pokaže enak odsev. Torej, če želimo v ogledalu videti nekaj drugačnega kot vidimo ta trenutek, moramo spremeniti objekt, ki je pred ogledalom. Ne pa ogledalo! Ali, če povem drugače. Če želimo, da se bodo otroci/družba spremenila, je potrebno spremeniti naše navade, misli, besede in dejanja oz. prepričanja. Otroci bodo imeli drugačne vzornike – posledično drugačno družbo. Ko prebiramo takšne intervjuje, knjige, citate, misli, je zelo pomembno, da se sami najdemo v njih, ne da prebiramo in razmišljamo za koga vse to velja. Vsak posameznik naj začne delovati. V kolikor pa zares delujejo, pa se pokažejo ali ne pokažejo njihovi rezultati. Mislim, da je prihodnost omenjena v vprašanju že tukaj. Vedno več je ozaveščenih staršev. Staršev, ki raziskujejo, iščejo resnico, ki bi jim omogočila lažje življenje. Živimo vendar zato, da bi ustvarjali, ne zato, da bi trpeli. In učitelj ima ogromno vlogo pri gradnji otrokove samopodobe, ki je nujna za kreativno življenje. Ne pretiravam, če rečem, da bi prav učitelji morali imeti najmočnejšo samopodobo. Le tako bi lahko delovali iz ljubezni in v otroku prepoznavali njegove kvalitete in jih tako vzpodbujali k ustvarjanju kvalitetnega življenja.

Koliko je v naših šolah mobinga učiteljev nad učenci?

Ohjej, pa še koliko. Ampak spet žal, zaradi nezavedanja učiteljev. Učitelji se ne zavedajo koliko škode lahko naredijo otroku s stavki kot so: »Ti nisi sposobna/en! Kaj so vaši starši mislili, ko so vas delali! Nikoli ne boš uspešna/en. Ste tupi, glupi.« Spomnite se kaj vse ste poslušali ali še poslušate od svojih učiteljev! Kot učenka sem v šolstvu doživela tako psihično kot fizično nasilje. Ampak, jaz sem kot otrok mislila, da je vse to normalno in da si to zaslužim. »Pa že nisem dovolj pridna. Bi se morala bolj potruditi in še bolj delati.« Danes upam, da fizičnega nasilja več ni, zagotovo pa še je vedno verbalno nasilje in prenašanje negativnih vzorcev na otroke. Veliko vsega so mi in mi še povedo moji oz. naši učenci. In marsikdaj otroci potrebujejo pomoč, ker so tako zelo poškodovani.

Kakšne so reakcije staršev, ko izvedo, da se nek učitelj nespoštljivo vede do njihovega otroka?

Starši so mnogokrat tiho, ker se bojijo, da bi se učitelji še bolj »spravili« na otroka. Vprašanje je tudi, koliko je učitelj, ki se obnaša nespoštljivo, sploh pripravljen to ozavestiti in se reprogramirati. Učitelji, ki delajo na sebi, se opazujejo in se spreminjajo, spoštujejo sebe in posledično gradijo spoštljive odnose z učenci. Če je starš dovolj čustveno močan, bo vsekakor stopil do učitelja in se pogovoril glede nastale neprijetne situacije. Sama sem že imela izkušnjo, ko je bilo potrebno stopiti pred učitelja in se pogovoriti o dogodkih, s katerimi se kot mama ali kot sodelavka nisem strinjala. Ko sem reševala kot mama, sem se prvo pogovorila s svojim otrokom in mu jasno sporočila kaj dovoljujem oz. ne dovoljujem. Zavedam se, da so otroci odraz nas staršev in da je moja odgovornost vzgojiti spoštljive otroke. Nikakor ni odgovornost učitelja. Še vedno smo uredili brez kakršnih koli zapletov. Namreč, nikoli nisem učitelja »napadla« ampak sem pred njega vedno stopila z razumevanjem oz. z ljubeznijo. Tudi kot sodelavka sem imela srečanja z neprijetnostmi. Prav tako sem reševala z mirom, razumevanjem in ljubeznijo. Kdaj sem bila razočarana tudi do solz, ki so mi jih brisali tudi učenci. Nisem dovoljevala nespoštljivega odnosa učiteljev do učencev, a največ sem lahko delala le na sebi in mojih odnosih do otrok.

Učitelji si verjetno želijo le najboljše za svoje učence. Zakaj potem prihaja do takšnih izpadov? Je problem v tem, ker so tudi učitelji tudi ljudje in imajo svojo zgodovino, vzorce in psihološke rane iz otroštva…?

Vsak, prav zares vsak učitelj je najsrečnejši, ko ve, da lahko učencem nekaj da. V šoli je to vsekakor znanje. Vedno, ko bi mi prišlo na misel obsojanja nekoga, se spomnim kako je rekel Jezus: »Odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo.« V vseh nepredstavljivih bolečinah je premagovala njegova modrost. In k temu težim. K modrosti. Če bi učitelji znali bolje, bi bolje tudi delali. Ko se spomnim udarcev v trebuh, lasanja in ščipanja ene učiteljice za klavir, se hitro potolažim in pomislim, kaj pri Bogu so s to gospo vse počeli. (smeh) Moramo vedeti, da nobena oseba drugega ne bo poškodovala, če bo vzgajana v miru, ljubezni in spoštovanju. In če nismo bili tega deležni kot otroci, imamo pred vstopom v razred ogromno dela s samim sabo. Vse kar nosimo v sebi, dajemo dalje na svoje otroke oz. učence.

Kaj bi vi spremenili na pedagoški fakulteti, da bi bili bodoči učitelji še bolj opremljeni za vrhunsko opravljanje tega poklica?

Obvezno bi dodala predmet čustvena inteligenca. Vsi podatki tega sveta nam nič ne koristijo, če jih ne znamo prenesti na učence. In dober učitelj ni tisti, ki je poln informacij, ampak tisti, ki jih zna prenesti na učenca. Buden učitelj bo zaznal, da se učenci dolgočasijo in tako način podajanja informacij spremenil. Zadovoljnemu in čustveno zdravemu učitelju pa kreativnosti ne zmanjka. Tak učitelj ima potrebo po dodatnem znanju in ga tudi išče vsepovsod okrog sebe. Učenci se morajo v razredu počutiti varne. To se pa lahko le takrat, ko je učitelj dovolj varen in zna z učenci zgraditi spoštljive odnose.

Kako lahko starši otrok s svojo vzgojo pomagajo, da je odnos med učitelji in učenci bolj razumevajoč, pristen, spoštljiv?

Starši smo odgovorni za vzgojo svojih otrok. Če mi otroke doma vzgajamo s spoštovanjem, ljubeznijo in se zavedamo, da je vzgojenost otrok odvisna od nas, naših vzorcev, smo lahko prepričani, da bo otrok znal to prenesti tudi v šolo na njihove učitelje. V kolikor želimo biti spoštovani, v prvi vrsti spoštujmo. To velja za starše, otroke in učitelje. Otroci vzorce obnašanja, ki so se jih naučili doma, odnesejo kamor koli gredo v svet. Pa naj si bo ta svet samo do šole, kjer gradi odnose z učitelji ali kasneje v službi, družini ali družbi.

Kako gledate na to, da mnogi politiki želijo ugrabiti šolstvo za širjenje svoje ideologije na otroke?

Žal gre za veliko ne zavedanje politikov. In prav zares se ne jezim na politike. Res se obnašajo tako, kot se najbolje znajo. Njihovo zavedanje je odraz zavedanje večine Slovencev. Ko se bo močno dvignilo zavedanje ljudi, takšni politiki kot so sedaj na oblasti, tam več ne bodo imeli prostora. Ker bodo v manjšini, tako kot smo danes ljudje, ki meditiramo, jemo biodinamično ali ekološko pridelano hrano, izboljšujemo odnose s sabo in posledično z drugimi, dvigujemo svojo samopodobo, redno telovadimo, dvigujemo zavedanje, obvladujemo ego in pred njega postavljamo srce, se šolamo v zasebnih šolah… Če želimo, da politiki ne bodo več takšni kot so, začnimo pri sebi. Najprej spremenimo sebe, posledično se bo spremenil tudi svet okrog nas.

V slovenskem filmu Razredni sovražnik se dijaki uprejo profesorju nemščine zaradi njegovega hladnega odnosa do njih. Bo v prihodnosti vedno več upornikov med učenci in dijaki, sploh v luči dejstva, da so današnje generacije otrok zelo inteligentne in duhovno odprte?

Tudi tukaj moram reči, da je prihodnost, kjer so učenci oz. dijaki uporni, že tukaj. Zakaj se učenci upirajo? Zato, ker točno vedo, da jih nekdo želi na silo spremeniti in oblikovati v nekaj, kar oni niso. Da se učenci upirajo, je krasna vest. To pomeni, da bo vedno več otrok živelo svoje življenje in ne življenje svojih staršev, učiteljev in sistema, ki želijo, da živijo njihova življenja in da delajo izključno to, kar oni mislijo, da je prav. Moram poudariti, da uporen otrok ni enak trmastemu otroku. Uporen otrok bo vztrajal pri svojem, zato ker verjame ali ve, da je to zanj dobro. Tak otrok bo poslušal argumente, nasvete in mnenja drugih ter tako presojal, kaj je dobro in kaj ne. Trmasti otrok pa bo vztrajal pri svojem ne glede na to, če škodi sebi ali drugim. To je delovanje preko nizke samozavesti. In vse to velja tudi za učitelje ali starše. Koliko krat smo slišali stavek: »Ker sem jaz tako rekel/rekla!« Brez argumentov vztrajati pri nečem je lahko zelo nevarno. Ko je učitelj spoštljiv do učencev, je učenec spoštljiv do učitelja. In vedno mora iti v takem vrstnem redu. Mi smo učitelji in vzgojitelji. Šola je vzgojno-izobraževalna ustanova. Beseda vzgojno ni po naključju na prvem mestu.

Vse, kar učijo na šolah, ni resnica, saj se svet spreminja hitreje kot šolski sistem in s tem se porajajo tudi nova dognanja na vseh področjih. Kaj vi svetujete, če pride do trka učiteljeve resnice in učenčeve oz. starševe resnice?

Ohjej! Prav škoda mi je vsakega učitelja, ki se nosi s prepričanjem, da je učenec nekaj manj kot učitelj. Spomnim se, da sem večkrat rekla učencem oz. dijakom, da smo vsi enakovredni, le vsak »igra« svojo vlogo. Kaj bom pa jaz s svojo vlogo učiteljice, če nimam učencev. Učenci so mi dali ogromno novih spoznanj in znanj. Je pa res, da do njih ne prideš, v kolikor meniš, da si samo ti tisti, ki si v razredu odgovoren za učenje in znanje učencev. Lahko bi rekla, da do trkov ne pride, če znaš dobro oz. mirno reševati kratke stike med trikotnikom učenec, učitelj, starš. Nikoli v sedmih letih nisem imela večjih težav. Vedno smo našli rešitve. Enkrat je mama učenke bila precej razočarana nad oceno njene hčere z moje strani, mi tudi to zapisala na messenger, a je po mojem argumentiranem odgovoru zapisala samo »hvala za pojasnilo«. Ne glede na to kaj se pripeti v tem trikotniku, je vedno potrebno izbrati modrost! Da pa je le ta tista, po kateri posegaš pri svojem delu, pa je potrebno veliko znanja, ki te pripeljejo do spoznanj in do zavedanja kaj je v življenju pomembno in kaj ni. Menim, da so upori samo dobrodošli. Ravno takrat se lahko učitelji in starši veliko naučimo. Vsekakor pa je naloga nas staršev in učiteljev, da otroke naučimo, seveda s svojim vzgledom, da se lahko upremo na popolnoma miren in spoštljiv način. Ker ima beseda upor rahlo negativen prizvok, bi raje rekla, da se naj učenci, dijaki in študentje zavzemajo za tisto, za kar vedo, da je dobro za njih in posledično za druge!

Kako pomemben je vzgojni element v šoli? Je dobra vzgoja za učenca še bolj pomembna kot znanje, ki ga dobi od učiteljice? Primeri dobre in napačne vzgoje.

Od prvega dne mojega poučevanja v šoli mi je bilo najpomembnejše zgraditi dobre odnose z učenci. In res sem veliko delala na tem. Brala sem knjigo od Pamele Sims: Spodbujanje odličnosti, Vsak otrok je lahko dober učenec. To je ena izmed knjig, ki bi morala imeti oguljene platnice na knjižni polici vsakega učitelja. In nekaj iz te knjige sem tudi sama vnašala v razrede. Ravnateljici je to prišlo na uho in seveda se ni s tem strinjala, ker po njenih besedah imajo otroci pravico do pouka. Spomnim se, da sem ji rekla, da imajo pravico do spoštljivega odnosa in da smo mi vzgojno in šele nato izobraževalna ustanova. A žal, na to se pozablja. Če resnično želimo videti srečne ljudi, je potrebno dobiti srečne in srčne učitelje. Kaj ste imeli najraje pri učiteljih? Po čem ste si učitelje zapomnili? Kaj ste cenili pri učiteljih? Podobna vprašanja sem zastavila v videu »Zakaj denar pokvari ljudi« na mojem motivacijskem youtube kanalu Monika Kelenc. In povem vam, prav vsi so mi poslali podobna sporočila. To je iskrenost, preprostost, sproščenost, doslednost, spoštljivost. Pretežni del informacij učenci pozabijo, zapomnijo pa si kako so se ob nekom počutili! In to je najpomembnejše.

Damjan Likar


Delite objavo s prijatelji:
 
 

Nedavne objave: 
  • Domen Kumer še ni prebolel izgube, izdal pa je že tretjo pesem po vrnitvi

    Štajerec Domen Kumer (36) je predstavil novo pesem z naslovom Prva runda, a kot pravi, ni nujno, da gre spet za alkohol, njegova prejšnja pesem je namreč nosila naslov Najboljše vino. »V eno noči lahko pride do prve runde marsičesa,« pravi Domen, ki se je pred časom po dolgem premoru spet vrnil […]

  • Na fantastičen način jo je zaprosil za roko, čez nekaj sekund pa je bilo vsega konec

    S Kenesho sta se odpravila na luksuzne počitnice na otok Pemba ob obali Tanzanije. Nastanjena sta bila v posebni podvodni sobi luksuznega letovišča Manta Resort. V četrtek se je Steven spustil v globine. Odplaval je do zastekljene sobe na globini kakšnih desetih metrov in ob steklo pritisnil list, na katerem so bile […]

  • Pozor ! Enakonočje prinaša lekcije za vse nebesne znake

    A ne glede na to, kateri letni čas se začenja ali končuje, je vpliv ekvinokcija enako močan povsod in je jasen znak naravi ter ljudem kot njenemu sestavnemu delu, da je čas za neko novo energijo, ki bo drugačna od prejšnje. Ob enakonočju je še posebej dobro brezpogojno sprejeti sebe kot del narave, […]

  • Alenka Artnik: Ženske smo bile skozi številne generacije potisnjene v ozadje

    Blag veter je pozibaval gladino tivolskega ribnika, ki je odseval okoliško zelenje in opoldanske sončne žarke. Le redek kraj v prestolnici je tako primeren za srečanje z Alenko kot tivolska čolnarna. Imela sem neverjetno srečo, nekaj ur poprej je priletela iz Švice, naslednje jutro pa je že spakirala […]

  • Naberimo si slastnih hrušk za zdravje

    Ja, čisto zares, hruške spadajo med najbolj zdravo sadje, polno koristnih hranilnih snovi, ki jih v sam vrh uvršča tudi okus. Hruške vsebujejo številne vitamine, A, B, C in E, minerale, rudnine, organske kisline, pektine in aromatične snovi. Vsebujejo tudi kar 12 odstotkov sladkorjev in podobno kot pri […]

  • 21. september, svetovni dan Alzheimerjeve bolezni

    Svetovni dan Alzheimerjeve bolezni tudi letos poteka pod sloganom »Spregovorimo o demenci«. Podaljševanje življenjske dobe, ki smo ji priča v zadnjih desetletjih, pomeni tudi večjo pojavnost Alzheimerjeve demence, ki predstavlja dve tretjini vseh demenc in močno prizadene posameznika, njegove svojce in […]

  • V Münchnu začetek Oktoberfesta; za liter piva tudi 15,9 evra

    Pivo bo tako za 3,11 odstotka dražje kot lani, piše na spletni strani festivala. Ne bo pa se podražilo najdražje pivo Weinzelt, ki ostaja pri 15,9 evra na liter. Vodja prireditve Clemens Baumgaertner je dejal, da se na letošnjem festivalu želijo osredotočiti na raznolikost Oktoberfesta. Poudaril je, da ta […]