Gorazd Kocbek: “Meja je le nebo”

Skozi trnje do zvezd

Zgodovina Kocbekove oljarne bučnega olja se je začela pred 90 leti, ko je Gorazdov dedek Alojz malo pred svojim 30. letom kupil posestvo z mlinom. Začel se je ukvarjati tudi z oljarstvom, zato je kupil stroje za pridelavo bučnega olja. »Potem je na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja mlin pogorel in niso ga obnovili, tako da je ostala samo oljarna, ki je delala naprej,« pravi Gorazd. »To so bili drugačni časi, tudi kar se bučnega olja tiče. Bilo je zelo cenjeno, ker ga je bilo zelo težko pridelati, zato je bilo za takratne razmere precej drago. V primerjavi z danes je bilo petkrat dražje. Pojavilo se je tudi veliko drugih oljarn in niso vse proizvajale kakovostnega bučnega olja, nekatere so ga redčile in delale cenejšo mešanico, kakršna se prodaja še danes. Nekateri pa smo se trudili, da bi to z leti spravili na raven, kakršne smo si želeli. Moj dedek in babica sta svoje znanje prenašala na mojega očeta, ki je bil najprej športnik in avtoprevoznik, nato pa je to opustil in prevzel družinski posel. Mama je delala kot učiteljica, pomagala pa je seveda še doma. S tem ko rečem, da so bili za bučno olje drugačni časi, mislim predvsem na to, da od njega ni bilo veliko koristi, dela in truda pa ogromno. Tako da starši v tem niso videli bleščeče prihodnosti in me tudi niso nikoli silili v to. Sprva sem se ukvarjal z drugimi rečmi, nato pa me je potegnilo v oljarstvo in sem začel delati po svoje.«

Še prej pa je v bivši Jugoslaviji, v kateri je odraščal, Gorazd precej vneto treniral strelstvo in rokomet. Ta neverjetna športna kombinacija je bila gotovo posledica mešanice genov obeh staršev – mama je bila rokometašica in je v mladosti igrala za številne klube, oče je vozil spidvej in treniral streljanje, zato je Gorazd kar nekaj časa hkrati gojil oba športa. Rokomet je opustil šele, ko je ugotovil, da se ne bo prebil mimo starejše generacije silakov, ki niso bili več v vrhunski formi, vendar so bili zaradi telesne zgradbe pomembnejši za ekipo kot on. Toliko volje, kot je je izgubil pri rokometu, je zato pokazal pri strelstvu, kjer je tekmoval v na vseh ravneh, od državnega pokal do evropskega in svetovnega prvenstva. »Strelstvo in rokomet imata pomembno skupno točko, za oba športa moraš biti v izjemni fizični kondiciji,« pravi Gorazd in doda, da je pri strelstvu najpomembnejša glava, se pravi koncentracija. »Sem pa ugotovil, da nisem ravno Rajmond Debevec, ki je naša legenda in ki je iz tega lahko nekaj ustvaril, zato sem počasi opustil tudi ta šport. Nekaj časa sem sicer še vztrajal, streljal za hobi in zaradi lastnega zadovoljstva, a vedno bolj me je vleklo v oljarski posel, saj sem čutil, da lahko res nekaj naredim – tako, kot sem mislil, da je edino prav. Doma sem jih močno slišal, predvsem od mame, ker sem opustil študij ekonomije, a tam se nisem videl. Pa sem bil odličen učenec, vendar preprosto nisem čutil, da bi mi ekonomska fakulteta lahko dala tisto, kar potrebujem pri svojem poslu, saj se nekaterih stvari ne da naučiti. Tako da sem vse, kar imamo danes, ustvaril kot laik, po logičnem sklepanju, s trmo in z vztrajnostjo. Pa tudi s srečo, ker trdno verjamem, da jo človek povsod potrebuje.«

Študij je torej dokaj hitro opustil, se zaposlil pri očetu in sprav delal vse mogoče. »Imel sem veliko srečo, da so mi starši zelo hitro zaupali in prepustili določene stvari, čeprav ni šlo vse z danes na jutri. Najprej sem prevzel administracijo in vodenje evidenc, nato prodajo, kjer sem se najbolj videl. V tistih časih se je prodaja iz majhnih zasebnih trgovin in gostiln preselila k veletrgovcem in temu smo se morali prilagoditi, jaz pa sem imel svojo vizijo, kako to storiti.«

Ne bodi ga len je Gorazd sedel v avto in sam začel prodajati Kocbekovo bučno olje, se voziti od ljudi do ljudi, kar ga je kmalu pripeljalo do prvega večjega poslovnega spoznanja, da ta pot ni prava. Da se dobro blago ne more ponujati samo, ampak si ga morajo ljudje želeti. Zato je začel graditi prepoznavnost blagovne znamke. Sočasno se je odločil, da bo svoje bučno olje ponudil tudi izbranim vrhunskim restavracijam. »Ko greš v restavracijo, se moraš zavedati, da tega ne počneš zaradi zaslužka, ampak zaradi svoje reklame, zaradi brandinga. Da si prisoten. In ko smo enkrat zares zgradili svojo prepoznavnost, se je zopet pojavilo tudi povpraševanje, tokrat na malo drugačnem nivoju, ker smo si že ustvarili ime. Smo med najdražjimi, ker uporabljamo izključno lokalno surovino, ki jo pridelovalcem plačamo po najboljših oziroma najvišjih cenah, v zadnjih letih vedno več, kot je tržna cena bučnih semen. Tako delujemo družbeno odgovorno in ohranjamo dober dolgoročni odnos, poleg tega naše olje je 100-odstotno bučno olje. Vse to nas dela dražje, ampak dostopne. Kar hočem povedati, je, da je bilo nekoč, ko sem še sam ponujal bučno olje trgovinam, prvo vprašanje cena. Če nisi bil dovolj poceni ali celo zastonj, te ni bilo zraven. Ko so mi postavljali že nemogoče pogoje, sem nehal sodelovati, čez leta pa se je vse spet obrnilo. Danes jaz postavim ceno in vem, kakšna je primerna za določen izdelek, saj je tudi meni v interesu, da to ljudje kupujejo. Danes nisem omejen s Slovenijo, ampak se pospešeno širimo v tujino.« No, starša sta kaj kmalu uvidela, da je sin resen, delaven in predan. Ko si je postavil cilje in jih dosegel, je razveselil vse, in pet let potem, ko se je Gorazd zaposlil pri svojem očetu, se je ta upokojil in mu vse prepustil.

Dedkova tehnologija in stari dobri okus

Ena bistvenih prvin Kocbekove oljarne so njihovi stroji, saj uporabljajo isto tehnologijo, kot jo je uporabljal dedek Alojz. »Popolnoma nič novega nimamo,« z žarečim nasmehom pove Gorazd. »Vsi drugi imajo vsaj kakšen nov, moderen stroj, ki jim omogoča hitrejšo in s tem cenejšo proizvodnjo, kar je že industrija. Mi ohranjamo tradicijo, način proizvodnje, ki je takšen kot v preteklosti, ko je začel moj dedek. Edina nova stvar, ki jo imamo, je termostat, ki ga uporabljamo pri praženju semen, da postopek poteka enakomerneje.« Tako proizvodnja resda poteka počasneje, ampak daje avtentičen produkt, tak, kakršne je bil že pred 90 leti. Olja se med seboj razlikujejo po okusu, intenzivnosti, aromi, gostoti in barvi, kar je posledica različne proizvodnje, načina prebiranja semen i njihovega mletja ter termične obdelave. Bistveno pa je seveda samo seme ene same sorte buče, brez katere se sploh nič ne bi zgodilo.

»Vseh buč na svetu je 825 vrst,« razlaga Gorazd, »in vse imajo bučna semena, ampak le iz ene vrste prihajajo semena za bučno olje.« Njeno latinsko ime je Cucurbita Pepo var. Styriaca. Gre za oranžno bučo z zelenimi lisami. Ta buča daje dve vrsti semen, z lupino ali brez. Za olje se uporabljajo semenke brez lupine, ker iz njihove kožice dobimo pravo barvo olja – bolj ko je kožica obdelana, temnejše je olje. Danes se pri setvi semen uporabljajo tudi številni hibridi, ki so nastali s križanjem in so odpornejši ter v resnici dajo večji pridelek, a po drugi strani ne zagotavljajo tako dobrega okusa. Zato se po Gorazdovem opažanju znova pojavlja velika potreba po sortnih semenih. Ta se najlažje in najbolje pridobijo s samooskrbo, čeprav se jih lahko tudi kupi, tako da jih vsako leto nekaj shranijo in nato posadijo. Pomembno pa je, da so vsa semena pred setvijo ročno prebrana, da so šibka izločena in ostanejo le zdrava, močna. »Prebiranje semen se sliši kot mučno delo, a če k temu sede zvečer vsa družina, je to zelo hitro opravljeno. Včasih je bila to redna praksa.«

Najboljše razmere za rast te vrste buče imata slovenska Štajerska in Prekmurje, pa tudi avstrijska Štajerska. Se pa zdaj zaradi podnebnih sprememb to območje širi še na Madžarsko in Hrvaško, a olje iz teh semen ima zaradi drugačnih razmer že drugačen okus. »Ravno novembra sem bil na Kitajskem, kjer sem si v trgovini kupil 200 gramov kitajskih bučnih semen, čeprav jih, na žalost, že dobiš tudi pri nas. Imam jih doma v kozarcu, da lahko ljudem pokažem razliko med našimi in njihovimi semeni, ki so majhna in različnih odtenkov svetlo zelene barve, okusa olja pa se sploh ne more primerjati. Hočem poudariti, da imamo tukaj, na tem koncu sveta, naravno danost, blagoslovljeni smo, da lahko ostajamo unikatni, kar bi resnično morali ceniti.« Poleg tega je štajersko prekmursko bučno olje od leta 2012 tudi geografsko zaščiten slovenski izdelek, in sicer tudi zaradi dejstva, da so prvo ‘uradno’ pridelali v Framu pri Mariboru leta 1750, torej v Sloveniji, ne v Avstriji, ustanovitelj oljarne pa je bil Thomas Kainz.

Dva načina pridelave

Pri Kocbekovih poznajo dva načina pridelave bučnega olja. Po starem, dedkovem načinu semena prepražijo na temperaturi med 100 in 110 stopinj Celzija in potem stisnejo olje. Temperatura praženja je nekoliko nižja, kot jo uporabljajo v povprečju, zato pa se zato v olju ohrani večja hranilna vrednost in več mineralov, poleg tega je olje tudi mehkejše, prijetnejše in neagresivno. Od leta 1994 pa Gorazd uporablja tudi hladno stiskanje, pri katerem se semena termično ne obdelajo, ampak se olje s posebno stiskalnico iztisne kar iz semen. »Bili smo prvi, ki smo se odločili za tak način pridelave bučnega olja. Imam celo odločbo ministrstva za kmetijstvo in prehrano, s katero smo dobili prav posebno dovoljenje, da lahko takšno olje prodajamo, ker do takrat bučnega olja s takšnimi karakteristikami še ni bilo v nobenem pravilniku,« s ponosom pove glava in srce oljarne Kocbek. »Hladno stiskano bučno olje mora biti enako, torej enakega okusa, kot je surovo bučno seme. Ker ni termične obdelave, je tudi okus drugačen, kot so ga ljudje navajeni pri toplo stiskanem bučnem olju. Hladno stiskano olje zahteva še enkrat toliko semenk za liter olja. Za boljšo predstavo naj povem, da samo za liter toplo stiskanega bučnega olja porabimo okrog tri kilograme bučnih semenk, za hladno stiskano pa šest kilogramov, zato je postopek počasnejši in seveda olje nekoliko dražje, kar pa spet ni tako všečno. Ljudje pogosto teh razlik ne poznajo, zato so razočarani nad okusom hladno stiskanega olja, češ da ni tako intenziven, po drugi strani pa si ga želijo, ker so brali, da je bolj zdravo. Toplo stiskano olje je vsekakor bolj všečno, ker je bolj aromatično, potencirano, ima priokus po praženih oreščkih, opažam pa, da prodaja hladno stiskanega pri nas počasi raste. Poleg tega je hladno stiskano bučno olje veliko občutljivejše za svetlobo in temperaturo, zato je manj obstojno in smo zato še posebno pozorni pri transportu, skladiščenju, distribuciji …« Tudi tuji kupci se za zdaj vedejo precej predvidljivo, saj kupujejo večinoma toplo stiskano olje, katerega okus jih zasvoji.

Lastni recept

Gorazd nam o pridelavi svojega olja pove to, kar slutimo že ves čas, in sicer da ima tako kot vsak vinar za svoje vino tudi on svoj recept za svoje bučno olje. »To so recepti, ki jih ne izdaš,« pove z mirnim nasmeškom. »Mi se trudimo s svojimi prijemi, da bi bili všečni, a nikoli ne bomo všeč vsem, vsaj ne čisto vsem,« se pošali. »Tukaj je toliko stvari, na katere nimamo vpliva, od vpliva narave do podnebnih sprememb, in so stvari, na katere imamo vpliv, na primer to, da vedno izberemo le najboljša semena, in to, da niti kapljica našega olja nima dodatka. Mi damo v steklenico to, kar je dala narava. Jaz olja nikoli ne bom dodelal tako, kot se ga danes lahko.«

Bučno olje gre povsod zraven

Bučno olje po Gorazdovem mnenju oplemeniti vsako jed. Sam ga vedno nosi s seboj v majhnih stekleničkah, ki jih lahko da v žep in uporabi kjerkoli in kadarkoli, hkrati pa meni, da je največja napaka, če ga uporabljamo samo pri solatah, čeprav je pri njih doma solata z bučnim oljem vsak dan na mizi. Kakršnakoli solata, zelena, iz rdeče pese ali grška, samo da je z bučnim oljem! Potem so tukaj čisto domače jedi, pri katerih lahko uporabljamo bučno olje, kot so ocvrta jajca, sir, salama, testenine, ajdovi žganci, skutin namaz in še marsikaj drugega. Pa jedi iz visoke kuhinje, ki jih pripravljajo po svetu: chef restavracije v Burdž Kalifi Kocbekovo bučno olje dodaja glavnim jedem, v Hongkongu je Gorazd jedel telečjo terino z bučnim oljem, v Bahrajnu kombinacijo bučnega olja s sorbetom iz manga in jogurta. »Omejeni smo le toliko, kot nas omejuje naša domišljija.« Prav zato je pri njih pred več kot desetimi leti nastala čokolada z bučnimi semeni in bučnim oljem, danes pa ponujajo že devet vrst čokolad, ocvirkov namaz z bučnimi semeni, milo, balzam za ustnice in še marsikateri drug izdelek z bučnim oljem ali semeni.

Poleg tega je bučno olje zelo zdravo, saj je močan antioksidant, vsebuje veliko vitaminov in mineralov, lajša težave pri menopavzi, zvišuje raven dobrega holesterola v krvi, predvsem pa se ga priporoča moškim, saj ima v sebi snovi, ki delujejo proti povečanju prostate. Da, tudi urologi so tega mnenja in obstajajo raziskave, ki to podpirajo, svoje pa pove tudi praksa.

Od Svetega Jurija do Dubaja

Ko se je ded Alojz v Stari Gori pri Svetem Juriju ob Ščavnici lotil oljarstva, gotovo niti v sanjah ni pomislil na to, da bo šlo Kocbekovo olje nekoč daleč v svet, a Gorazdu je uspelo prav to. Pred tremi leti in pol je na družabnem večeru spoznal Jožeta Oselija, nekoč osebnega kuharja in butlerja maršala Tita. Beseda je dala besedo in Jože ga je povabil s seboj v Dubaj na kulinarični sejem, kjer mu je predstavil dubajskega ministra za hrano. »Težko opišem z besedami, kar sem tam doživel. Ministru sem podaril steklenico našega bučnega olja in naročil me je na sestanek naslednji dan. Ko pa smo prišli k njemu, ga ni bilo, a kljub temu je bilo za nas vrhunsko poskrbljeno. Prevzela nas je gospa v njihovi tipični burki in nas popeljala do neke stojnice, kjer so vsi skočili v zrak, ko so nas zagledali v njenem spremstvu. Precej drugače, kot če bi jaz potegnil ven svojo vizitko.«

Ekskluziva za Arabce in preostali svet

In to je bil šele začetek slovensko-arabske naveze, ki obeta vedno več, pa tudi sicer je del Gorazdovega poslovanja usmerjen v sodelovanje s tujino. »Kolikor sem videl, Arabci potrebujejo kar nekaj časa, da ti zaupajo, da vidijo, da si resen, dosleden in da imaš dober produkt, vse skupaj. Jaz sem trmast in vztrajen, vedno prinesem kaj novega, pomagam, dajem ideje … Z menoj so bili vedno zadovoljni, želeli pa so nekaj več, kar se tiče same prezentacije olja. To je pač arabski svet in vse mora biti ekskluzivno.« Tako je Gorazd na trg poslal novo, luksuzno steklenico bučnega olja, imenovano Luxury Black Bottle, s katero se je najprej predstavil v Dubaju na sejmu kulinarike. Steklenica je nastala v sodelovanju z Gregorjem Žakljem in Steklarno Hrastnik in bila nagrajena z veliko nagrado Slovenskega oglaševalskega festivala. Takoj po sejmu kulinarike v Dubaju so se nad njo navdušili v restavraciji At.mosphere v Burdž Kalifi in jo vključili v tri svoje menije. Mimogrede, zanjo so po nabavni ceni odšteli 350 evrov.

Temelj celotne zgodbe za nastanek steklenice je kos lesa, na katerem je bil vtisnjen žig dedka Alojza Kocbeka z inicialkami AK, prvi žig, s katerim je označeval dokumente in po katerem so naredili steklenico. Pomembna je seveda tudi Steklarna Hrastnik, ki je izdelala steklo brez primesi težkih kovin, zato je embalaža neoporečna, njena temna barva pa omogoča obstojnost olja, kar je zelo pomembno. Posebnost steklenice je, da jo spremlja pipeta, s katero se bučno olje kapljično nanaša na hrano, vse skupaj pa je po želji lahko zapakirano tudi v leseno škatlo iz 100 let stare hrastovine in opremljeno z zlato ploščico. Bučno olje je seveda narejeno iz avtohtone sorte, sortiranih in ekološko pridelanih bučnih semen lokalnih pridelovalcev, cena pa je butična – maloprodajna cena naj bi bila en evro za en mililiter olja. »Gre za vrhunski izdelek z vrhunsko prezentacijo,« pravi Gorazd.

Ljubezen

Na Dubaj pa Gorazda vežejo še prav posebni spomini, saj se je ob svojem prvem obisku tam zaročil s svojo izvoljenko, Mihaelo Margan (leta 2005 je bila zvezdnica televizijskega resničnostnega šova Sanjska ženska, v Playboyu pa smo jo predstavili oktobra 2007 skozi objektiv Aleša Bravničarja). Gorazd je za zaroko izbral prav poseben kraj, najvišjo stolpnico na svetu, Burdž Kalifa, in v njej restavracijo At.mosphere, ki očitno v njegovem življenju igra posebno vlogo. Spet mu je splet srečnih okoliščin pomagal do čarobnega večera. »Že pred odhodom sem Jožetu rekel, da bi rad Mišo zaročil tam zgoraj, in ker je takrat v tisti restavraciji na zelo pomembnem mestu delal Slovenec, je Jožetu uspelo, da nama je rezerviral mizo v zelo kratkem času. Običajno se čaka nekaj mesecev, Jože je to uredil v enem tednu. Pod pretvezo, da imam nekakšen sestanek, sem Mišo prosil, ali gre lahko z mano, pa je naprej rekla, da ne bi šla, da se ji ne ljubi, ker tam ne bo počela drugega kot sedela zraven, in zares sem jo komaj prepričal, da je šla. Na koncu je bilo vse tako, kot je moralo biti, in sva od ganjenosti oba jokala.«

Mihaela, s katero sta srečna že polnih deset let, je vedno bolj vpletena v družinski posel, čeprav ima še vedno veliko svojih obveznosti. Zadnji dve leti se pospešeno posveča oljarni, predvsem je prevzela birokratske zadeve, za kar ji je Gorazd zelo hvaležen, saj pravi, ima ona veliko več smisla zanje, ukvarja pa se tudi s promocijo Oljarne Kocbek in piše knjigo kuharskih receptov z bučnim oljem, ki bo izšla letošnjo jesen. »Konec koncev to ni posel, ampak zgodba, v katero je vpletena vsa družina. Ni trgovina, ki se zapre in greš lahko domov, ni služba, ampak je za vse način življenja. Mi vedno delamo, tudi ko je praznik ali nedelja. Mi nikoli ne bomo podjetje, ki zapre svoja vrata. Ljudem je treba vedno ponuditi domačnost, občutek, da je vsak dobrodošel, kar je tudi naš način življenja,« razloži delček svoje delovne filozofije Gorazd.

Na družinskih krilih leti v svet

»V oljarni sta zaposlena dva sodelavca in še vedno veliko pomagata moja starša. Vedno se lahko zanesem nanju. Mama je še zmeraj tista, ki največ skrbi za vse nas, kuha, pere, nikogar ne pusti blizu in ne pusti si pomagati. Verjetno sem po njej prevzel smisel za organizacijo in to, da sem perfekcionist in da se z nikomer nočem prepirati,« z nežnostjo v glasu pove Gorazd. Vesel je, da je znanje, ki so ga pridobili njegovi stari starši in ki ga je razvijal njegov oče, popeljal na novo raven, za kar je treba tudi veliko potovati. Na srečo v tem uživa, naj bo poslovno ali zasebno. »Obožujem potovanja. Že ko sedem v letalo, sem čisto zmešan od veselja. Na dopustu pa znam počivati in si vzeti čas za druge stvari, čeprav skoraj vsak dan pregledam elektronsko pošto in odgovorim na kakšen klic. Vse delo pač ne more počakati,« zavzeto pristavi. Tudi na potovanja vedno vzame s sabo bučno olje in ga dodaja jedem.

Tekst Katja Golob
Foto Igor Zaplatil, Arhiv Oljarne Kocbek


Delite objavo s prijatelji:
 
 


Nedavne objave: 
  • 12-dnevno gostovanje pri izseljencih v Kanadi

    Tokrat podoživljamo izkušnjo Ansambla Naveza, ki se je po 12-dnevnem gostovanju pri slovenskih izseljencih v Kanadi vrnil domov. Ansamblu pot seveda ne bi uspela brez pomoči. »Z dobro voljo in lepim posluhom naših nadrejenih, ki so nam dali to priložnost, nam je uspelo oditi v Kanado. Vsi imamo namreč tudi […]

  • Prepričan, da je najbolj seksi moški na svetu

    Ameriško – kanadski igralec, filmski producent in nekdanji poklicni rokoborec Dwayne ‘The Rock’ Johnson se je leta 2016 razveselil naziva najbolj seksi moškega na svetu, ki ga najbolj vročim moškim v šovbiznisu že od leta 1985 podeljuje revije People. Mišičnjak, ki je takrat na […]

  • V oddaji Znan obraz tudi zvezdi šova Zvezde plešejo

    Včeraj sta se na odru šova Znan obraz ima svoj glas znašla še dva znana obraza, natančneje profesionalna plesalca šova Zvezde plešejo. Na odru sta se ob nastopu Eve Boto namreč zavrtela še Arnej Ivkovič, ki je v šovu Zvezde plešejo skupaj s Tanjo Žagar zmagal v zadnji […]

  • Zakaj bo Marijani nocoj zavrela kri ?

    Potem ko je družina ob koncu tedna prejela aktivno nagrado, tekom katere so se pošteno zabavali, je bila ena izmed tekmovalk deležna adrenalinske dogodivščine tudi tekom noči. Najstarejšo tekmovalko Marijano Povše je namreč prebudila obilna prha. In kaj se pravzaprav zgodilo ? Sredi noči jo […]

  • Severina verjetno še nikoli ni imela tako izklesanega trebuščka

    Pevka Severina Kojić je imela v zadnjih mesecih polne roke dela s pripravami na svojo turnejo The Magic tour, ki je terjala številne treninge, vaje koreografij in ostale priprave, ki sodijo k takšnemu projektu. Vse pa kaže, da hrvaška glasbenica nikoli ni bila v boljši formi, saj je med nedavnimi pripravami na […]

  • To so najbolj iskani poklici, vse več zaposlitev za nedoločen čas

    V Sloveniji je trenutno več kot 893.000 delovno aktivnih prebivalcev, zaposlenost je torej ena najvišjih v zgodovini. Zaradi tega imamo eno najnižjih števil iskalcev zaposlitve – konec oktobra je bilo na zavodu prijavljenih 72.416 brezposelnih, kar je pet odstotkov manj kot pred letom dni. Delodajalci so v prvih […]

  • VIDEO: Sharon Stone poustvarila prizor s filmskega platna, ki jo je izstrelil med zvezde

    To se je izkazalo tudi na prireditvi revije GQ, na kateri so podelili nagrade za leto 2019. Sharon je dobila nagrado za Žensko leta 2019. Na prireditvi pa je sklenila poustvariti prizor iz filma Prvinski nagon (posnela ga je leta 1992), ki jo je izstrelil med zvezde. “Ko sem snemala enega od prizorov za film, The post VIDEO: Sharon […]


Iskanje po vsebini: