Mario Galunič: Po duši smo Balkanci, živeli pa bi kot Švicarji

Avtor: Živa M. Brecelj

Od konca februarja je na prvem programu slovenske televizije na sporedu nov kviz Joker, ki ga vodi urednik razvedrilnih oddaj TV Slovenija Mario Galunič. Ujeli smo ga pred zadnjimi pripravami na oddajo in se z njim pogovorili o zvezdništvu, o tem, zakaj nismo druga Švica, in o položaju žensk v naši družbi. Zaupal nam je, da rad sodeluje z ženskami in zakaj na odru potrebuje tudi žensko energijo.

Že nekaj desetletij veljate za enega največjih slovenskih zvezdnikov. Ste takšno pot načrtovali?

Ni bil ravno načrt. Začel sem v časih, ko zvezdništvo ni bilo to, kar je zdaj, in so se kariere gradile skromneje, z majhnimi koraki do velikih odrov. Danes so pričakovanja javnosti, gledalcev, medijev in oglaševalcev drugačna, bolj instantna, saj želijo vsak dan nekaj novega, drugačnega, presenetljivega. Jaz pa sodim še v staro šolo, v čas, ko smo imeli eno večjo televizijo pri nas in maloštevilne medije. Nekako mi je bilo lažje in imel sem privilegij, da sem se lahko postopoma vzpenjal proti vrhu in na njem potem tudi obstal.

Kako gledate na fenomen zvezdništva?

Fenomen zvezdništva sicer ves čas zanima medije, vendar zares pravega zvezdništva pri nas ni. Zvezdništvo v Sloveniji pomeni le pogosto pojavljanje v medijih, kar je bistveno premalo. Biti zvezdnik pomeni imeti vsebino, zgodovino in ne nazadnje tudi premoženje.

Najbližje zvezdništvu so pri nas morda politiki. Le oni imajo osebne stražarje in voznike, so pri viru moči, vpliva in pogosto tudi bližje denarju. Tu in tam se tega zvezdniškega sija dotakne tudi kakšen športnik ali umetnik, ki dela v mednarodnem prostoru in se meri z najboljšimi na svetu, kar za nas televizijce ne velja. Govoriti o zvezdništvu in hkrati živeti v garsonjeri, nositi smeti v skupne smetnjake ter hoditi po sendvič v sosednjo trgovino pač nekako ne sodi v koncept zvezdništva.

Kakšna so vaša merila uspeha?

Uspeti in zažareti ni težko. Za to potrebuješ le trenutek na pravem mestu, v pravi oddaji in med pravimi ljudmi. Obstati pod žarometi pa pomeni garanje in odpovedovanje. Gre za življenje z ekstremnimi čustvi, od trenutkov veselja, sreče, zadovoljstva do razočaranj, tesnobe, obupa. Vsa ta skrajna čustva so del tega poklica in ni enega brez drugega.

Zagovarjam delo, predanost, resnost, marljivost, sposobnost reševati težave, sposobnost prenašati poraze, spoprijemati se z neprijetnostmi, tudi z ljudmi, ki niso na tvoji strani. Vse to moraš znati. To je moja formula uspeha. Ljudje, ki za uspeh iščejo bližnjice, v meni hitro zbudijo prezir, tega ne odobravam, nekako se mi zdi podcenjujoče.

Trdo delo in marljivost. Smo Slovenci takšni?

Težko je posploševati. A kljub vsemu človek z leti pride do nekih splošnih spoznanj. Nismo tako pridni, kot mislimo, da smo. O sebi imamo mnenje, da smo zelo priden narod, kar najbrž izhaja še iz časov Jugoslavije, ko smo se primerjali z južnimi brati. Če pa se primerjamo z razvitim svetom, z zahodno Evropo, vidimo, kako daleč smo od njih.

Od nekdaj se želimo primerjati s Švico in razmišljamo, zakaj nismo druga Švica. Ni nam jasno, da podobna narava še ni dovolj in da s tem nima nobene zveze. Pojdite v Švico ali pa se povežite z ljudmi, ki tam živijo in delajo, in videli boste, kaj pomenijo delo, garanje, predanost, profesionalnost, resnost. To je popolnoma drug svet in prav nespodobno se je primerjati z njimi. Slovenci bi bili radi po duši Balkanci, živeli pa bi kot Švicarji. To je neumnost, ki je ne razumem.

Od kod vaša predanost delu?

To je stvar značaja, vzgoje. Pogosto slišim ljudi, da bi radi dobro živeli, potovali, kupovali dobre avtomobile, bili lepo oblečeni in uživali v življenju. A za to je potreben denar. In jaz verjamem, da na tej poti ni drugega recepta kot trdo delo. Lahko pa izbereš drugo življenjsko filozofijo in delaš samo toliko, kot je potrebno, in ti je to dovolj. V tem primeru je nesmiselno hrepeneti po nečem, česar z lagodnim življenjem ne moreš doseči.

Lani sem bil na Japonskem in od blizu sem videl, zakaj so tako uspešni. Slovenci mislimo, da nam vse pripada, vendar živeti v izobilju res ni naravni pojav. Govorim seveda le o povprečni mentaliteti naroda. Vem, da nekateri garajo, a kljub vsemu slabo živijo. To je že druga zgodba.

Bi si želeli zvezdniškega življenja za visokimi zidovi?

Ne. Tega si ne predstavljam in tudi ne želim. Nisem naiven in star dvajset let, ko bi morda mislil, da bi me to osrečilo. Jasno mi je, kaj me v življenju osrečuje.

Kaj vas osrečuje?

Najbolj me osrečuje mir pred ljudmi, ki jih ne želim v svojem življenju. Osrečuje me prijeten dom na deželi, kjer imam vse, kar potrebujem. Lahko bi imel tudi bazen, visoko živo mejo, večjo hišo, vendar dvomim, da bi bil zaradi tega bolj radosten in da bi bolje spal. Mislim, da imam toliko, kot potrebujem. Mislim, da imam dovolj. Ne čutim frustracije, da imam premalo, da sem premalo ustvaril, da imajo drugi več. Lahko si privoščim kakšno potovanje, izlet, lahko si kupim, kar mi je všeč, doma imam več, kot potrebujem. Sem navaden človek, živim na deželi, obkrožen sem s sosedi, s psom hodim na sprehode, moja skrb je tudi vrt, da bo kaj na njem zraslo. Zelo všeč mi je, da sem na trdnih, realnih tleh.

Z leti nas začne skrbeti za svoje zdravje in zdravje staršev, začneš se soočati z minljivostjo. Narava je to zelo natančno uredila. Najprej o tem ne razmišljaš, potem pa začneš tuhtati o svojih življenjskih odločitvah in poteh, potem pride obdobje, ko ugotoviš, da si glavnino življenja naredil, šele nato se začnejo težave. Vrstniki začnejo zbolevati, starši prihajajo v leta in takrat vidiš, kaj je resnično pomembno. To je čas, ki jim ga nameniš, prijaznost, sočutje, lepi in prijetni trenutki, ki jih preživimo skupaj, obujanje spominov. Na koncu ljudje cenimo samo to.

Poznani ste tudi po svoji zavezanosti estetiki in lepim stvarem.

Rad imam lepe stvari, lep dom in urejeno pisarno. Opažam, da so ljudje pri nas pogosto premalo omikani, manjka jim prefinjenosti v vseh pogledih. Tudi pri vsakdanjem komuniciranju. Kako lepo bi bilo, če bi ljudje prijazneje komunicirali med seboj. Kakšen hvala, prosim in oprostite več bi bili zelo dobrodošli. Ne razumem, zakaj ima uglajeno vedenje pri nas celo rahlo negativno konotacijo. Tudi zato grem rad v tujino, a se zmeraj rad vračam v Slovenijo. Pri nas imamo res veliko srečo, ljudje smo povezani, sploh se ne zavedamo, kako močno socialno mrežo imamo. Povsod nekoga poznaš in ga lahko prosiš za pomoč. Ko si tujec v nekem velikem mestu in se ne moreš na nikogar obrniti, začneš šele ceniti, kaj imamo doma. Tudi tujci ne morejo prehvaliti Slovenije in celo tistega, nad čimer se mi močno pritožujemo.

Kaj na primer?

Zdravstveni sistem, šolstvo, solidarnost in povezanost med ljudmi, sosedski odnosi, neposredna bližina narave, morja, voda, ki teče od vsepovsod, razmeroma dobri standard ne glede na dohodke, čas, ki si ga vzamemo za hobije, kofetkanje, obiske…

Prejšnji mesec smo praznovali dan žensk in vsako leto znova 8. marca opozarjamo na neenakopravnost žensk v družbi. Kako daleč od enakopravnosti med moškimi in ženskimi je zabavna industrija?

O tej temi nisem veliko razmišljal. Ko smo zdaj postavljali novi kviz Joker, me je neka novinarka vprašala, zakaj se vedno odločamo za moške voditelje kvizov. Ne vem. Tako se odločajo producenti tudi v tujini in morda je kje v sistemu skrita diskriminacija, o kateri bi bilo treba razmisliti.

Lahko pa povem, da oddaje na RTV Slovenija vodi gotovo več žensk kot moških. Tudi večinsko občinstvo naših oddaj so ženske, ki morda raje na zaslonu vidijo moškega voditelja. Ženske so tudi občutno bolj kritične do voditeljic in jim veliko manj odpustijo kot moškim. Uredniške odločitve sprejemamo tudi na podlagi vzorca splošne kulture, ki smo mu vsakodnevno izpostavljeni. Pogosto nezavedno.

Zakaj morajo biti estradniki in predvsem estradnice “popolne”? Menite, da družba, predvsem pa zabavna industrija in mediji ne dopuščamo in ne oproščamo spodrsljajev?

Televizijska publika je do žensk veliko bolj neusmiljena kot do moških in prav ženske so bolj nagnjene k ocenjevanju videza na zaslonu. Verjetno svoj videz, starost in življenjsko zgodbo primerjajo z nekom z zaslona.

Poudariti moram, da kamera ljubi lepe ljudi, pri čemer je ta lepota zelo širok pojem. Lahko gre za prijetno energijo, mehke poteze, lep nasmeh, živ pogled. V ta kontekst pa utrujen obraz, gube, podočnjaki in sledovi časa ne sodijo. Tudi moški skrbimo za svoj videz in tudi jaz ne želim biti debel ali zanemarjen. Takega se ne bi želel gledati. Ne vem, zakaj bi morali zameriti ljudem, ki želijo biti lepši in bolj zadovoljni.

Lepotni popravki so še vedno tabu.

Verjetno zato, ker se o tem premalo govori in se preveč skrivajo. Morda tudi zato, ker je povprečnemu gledalcu to večinoma nedostopno, kar hitro zbudi zavist. Hkrati lahko popravki kažejo na človekovo šibkost, da ne more sprejeti svojih let. Naj povem, da se na kameri vidi veliko več napak, kot jih vidi človeško oko. Pri napredni HD-tehnologiji je ločljivost slike precej boljša od našega vida. To je tako nesramna tehnologija (smeh), kamera pa žal ne dela čudežev. Lep mlad obraz bo na kameri lep, zguban in star pač ne. Všeč mi je, da ljudje, ki se pojavljajo pred kamero, dajo nekaj nase, tako moški kot ženske. Če zato kdo potrebuje obisk kirurga, to ni moja stvar.

Kako lahko gibanje Me too in njemu podobne pobude spremenijo položaj žensk in kako smiselno se vam zdi?

V zadnjem stoletju smo na področju enakopravnosti žensk na srečo veliko naredili, in kar je še treba storiti, bodo verjetno dosegle ženske same. Kot so od nekdaj. Ženske zelo veliko delate na tem, tudi pri nas je veliko močnih žensk in mnenjskih voditeljic, ki se oglasijo, ko je treba. To je prava pot urejanja težav.

Moja naloga je, da pri svojem delu pazim, da nevede ne podležem kakšni diskriminaciji do kogarkoli. Priznati moram, da sem pri svojem delu obdan večinoma z ženskami, tako da te težave ne čutim. Svoje delo opravljam odgovorno in nikoli nisem naletel na kakšen žensko-moški očitek. Mislim, da ni prav, da se o tem preveč pavšalno govori, kot da bi se diskriminacija povsod dogajala. Nesmiselno je vse povprek govoriti o neenakopravnosti žensk, vedno hočem natančne informacije, kje se to dogaja, saj le tako lahko rešujemo nepravilnosti in napredujemo po pravi poti.

Tako kaj hitro ponotranjimo splošno kolektivno zavest o neenakopravnosti žensk, pri čemer se pogosto navezujemo na dejstva, ki jih vidimo tudi na televiziji. Ne nazadnje so tekmovalci v kvizih večinoma moški.

Dejstvo je, da se v kvize prijavi 80 odstotkov moških. Ko razpišemo natečaj za oddaje, kjer iščemo pevske talente, pa se prijavi 80 odstotkov žensk. Zakaj? Kako ženske vidijo same sebe? Česa se bojijo? Zase pravijo, da imajo družino in se nočejo izpostavljati. Se torej nočejo izpostavljati z znanjem, da se ne bodo osramotile? S petjem pa se lahko? Mar to pomeni, da se bo ženska z neznanjem osramotila, moški pa ne? Morda ženske menijo, da znajo manj kot moški. To je težava, na katero kažejo jasne statistike, in to je treba resno raziskati, da ne bi še vedno zapadali v pavšalne sodbe.


Delite objavo s prijatelji:
 
 

Nedavne objave: 
  • Nepričakovano odstranjen s kopališča v Dolenjskih Toplicah: »Karkoli drugega, pedofil pa že ne«

    Mladen poleti pogosto prihaja v Balneo, tam je bil tudi prejšnji ponedeljek. »Kupil sem vstopnico za tri ure kopanja, s seboj pa sem imel tri pločevinke piva, za vsako uro eno. Ker so bili ležalniki zasedeni, sem šel najprej na zelenico. Potem pa sem se odpravil proti toboganu, nameraval sem se spustiti po njem, s […]

  • Nik in Katarina sta zaljubljena do ušes

    Da se sledi za zvezdniki resničnostnih šovov izgubijo kmalu po koncu šova, je jasno vsem, vseeno pa nekateri sami poskrbijo, da so še naprej opaženi. Eden takšnih je Nik Triler, ki ga poznamo iz resničnostnega šova Kmetija, saj je na svojem instagram profilu objavil fotografijo, na kateri se skupaj […]

  • Bo šla po navdih za novo knjigo ponovno v resničnosti šov ?

    Tekmovalka kar dveh resničnostnih šovov, Kmetije in MasterChefa Slovenija, je na delovnem dopustu. Anna Paynich (39) namreč po Evropi predstavlja svojo zdravilno knjigo Unconditional Love on Loan (Brezpogojna ljubezen v najem, op. p.). »S predstavitvijo knjige sem na delovnem dopustu. Iz Italije in Francije se selim v […]

  • Senzorji za zaznavo otrok kmalu obvezni v vseh novih avtomobilih ?

    Ko pridemo do vprašanja asistenčnih in varnostnih tehnologij v avtomobilih smo načeloma vajeni tega, da za razvoj določenih sistemov običajno poskrbi trg oziroma proizvajalci sami. Če pomislimo: opozorilniki za vozilo v mrtvem kotu ali pa nenazadnje senzorji za vzvratno vožnjo so bili denimo še pred leti […]

  • Vegafest: Polne stojnice veganskih dobrot privabile več kot 10.000 obiskovalcev

    Skozi ves dan so se vile dolge vrste pred stojnicami s hrano, kjer so obiskovalci lahko poskusili veganske hot doge, burgerje, karije, indijske in azijske jedi, rastlinske sire, tortice, sladolede, vegansko ledeno kavo itd. Gneča je bila tudi pod pod odrom, na katerem so nastopili Cherry Brass, Ditka in Lucka Kuhna. V predavalnici je […]

  • V kasarni v Radgoni mejni policist ustrelil svojega kolega

    Krogla, ki jo je v kasarni v Radgoni (Bad Radkersburg) na avstrijskem Štajerskem iz svoje službene pištole izstrelil pripadnik avstrijske mejne straže, je v medenico zadela njegovega 20-letnega kolega, ki je stal v bližini, poročajo avstijski mediji. Bil je »čist strel,« krogla je namreč […]

  • Kitajski horoskop od 19. do 25. 8. 2019

    PODGANA V sredo prehajate v bolj stabilno obdobje, ki vam prinaša novosti na več področjih. Ljubezen bo končno dobila drugačno podobo in zlahka se boste soočili tudi z zoprnimi zadevami, ki lahko z dobro motivacijo dobijo novo, boljšo obliko. Lahko načrtujete tudi nekaj novega, še posebej na […]