Največja ovira pri doseganju sreče je ostajati v zameri

Odpuščanje je nekaj dobrega, kajne ? To pomeni, da resnično in zares nekomu odpustimo in še pomembneje – da do te osebe (ali situacije) ne gojimo in ohranjamo zamere.

Navsezadnje si vsi želimo spustiti vse slabe stvari, ki jih čutimo do ljudi, do odnosov in se z njimi pristno in iskreno povezati, brez obžalovanj. Želimo občutiti pravo srečo in blagostanje, zadovoljstvo in ljubezen, najprej do sebe in nato še do vseh ostalih.

Želimo si teči, divje in brezskrbno, po travniku dišečih cvetlic in ne posedati s prekrižanimi rokami in nenehno misliti na to, kakšno krivico so nam (drugi) storili.

Četudi z vso pravico.

Toda, kako ? Kako izkusiti vse to, vso to pristnost in sproščenost in pozabiti na grenko maščevanje in nezadovoljstvo ? Ni namreč vseeno, ali le govorimo o odpuščanju, ali to zares (v srcu) čutimo, vse do zadnje celice v našem telesu. Najlažje je namreč reči, da smo nekomu odpustili, a v resnici smo precej daleč od izrečenega.

Tudi meni se je pripetilo. Namesto iskanja odrešitve sem se podala na pot iskanja krivca. In takrat se mi je livada, polna dišečih rožic, po kateri naj bi tekla s peresno lahkotnostjo, zdela oddaljena na milijone galaksij. V glavi se mi je odvrtelo na stotine scenarijev in mičnih misli: »Če mi ne bi storili tega in tega, ne bi rabila doživeti to in to«. Postajalo je precej mučeniško in misel, da bi odpustila, se mi je zdela nemogoča.

Če odpustimo, mar to pomeni, da je nekdo odrešen vsega hudega, kar nam je storil ?

Ali ne misli plačati za naše trpljenje ?

Kakor, da bi v nas potekal boj med dobrim in zlim. Del možganov se strinja z našim odpuščanjem, medtem ko drugi del pravi ne, nikakor. Za vsako zlo delo je potrebno najti primerno kaznovanje.

Odpustiti je nekako tako kot prenehati s kajenjem; dokler ne spremenimo svojega miselnega pristopa, je to skoraj nemogoče. Nikakor pa tega ne moremo storiti, ker je tako prav. Pa kaj, če je.

In ravno to moramo razumeti, kadar se gre za odpuščanje – spremeniti moramo način dojemanja in obrniti težko v lahko. Včasih sem videla odpuščanje kot nekaj, kar se težko stori. V glagolski obliki. Sedaj ga gledam bolj kot samostalnik – torej nekaj, kar se pojavi kot normalen pojav, ko se soočimo s svojo resnico, čustvi in mislimi.

In ko zares odpustimo, si zares opomoremo.

Naše misli ustvarjajo naša občutenja

To, kar čutimo, je rezultat tega, kar si govorimo sami pri sebi o določeni situaciji z določeno osebo. To, kar boli, so naše misli in naš lasten produkt.

Kaj to pomeni v praksi ? Prenehajmo kriviti druge za naše počutje.

Torej, če so naše misli razlog za naše slabo počutje, lahko nekaj ukrenemo, ali ne ? Ali vsaj odkrijemo, od kje izhajajo in čemu se pojavljajo ?

Vsaj tako nam govorijo …

In to ni vedno najlažje. In namesto iskanja primernejših misli, kot so hvaležnost (celo odpuščanje), enostavno opazujmo naše misli, kot se porajajo same od sebe, četudi so neprijetne in grde – opazujmo in nato spustimo. Ni se nam potrebo predolgo zadrževati ob njih. Vsega v življenju ne bomo uspeli nikoli popolnoma nadzorovati, a nič hudega. Vse je tako, kot mora biti. Tudi grdo mora tu in tam priti.

In ne bo potrebno veliko, ko bomo pričeli opazovati sebe pri tem, da smo čisto potihoma in organsko nekomu – odpustili. Ne bo več solz na očeh in cmoka v grlu. S tem, ko bomo prenehali kriviti druge, bomo odpustili tudi sebi. Ker zamera ni nič drugega kot utež, ki nas nikakor ne more povzdigniti tja, kamor želimo – visoko in daleč v nebo.

Sedaj, ko razumem, da so moja čustva plod mojega dojemanja na situacijo, se redkeje razburim nad krivico. Seveda sem tudi jezna in žalostna. In seveda se mi dogajajo tudi krivice. A le jaz bom tisti razsodnik, ki bo odločil, ali mi bo negativizem vzel minuto, dan ali desetletje.

Kaj pa če v resnici ni kaj za oprostiti ?

Skozi leta sem veliko pomišljala o premikih, ki se zgodijo, ko prehajamo iz stanja jeze in zamere do ljubezni in miru. Ali se odpuščanja učimo sproti, tekom odvijanja življenja, ali dosežemo neko točko, kjer dojamemo, da pravzaprav ni bilo kaj za oprostiti? Je odpuščanje tako pretkano ravno zaradi tega, ker na koncu vedno spoznamo, da ni ničesar, kar je bilo vredno naših zamer ? Vedno mi pomaga, ko se odločim videti širšo sliko, kakor, da sem zunanji opazovalec – predstavljam si sebe kot prijaznejšo, modrejšo in predvsem bolj sočutno osebo, kot sem v resnici, kako sedim nekje na oblaku in pogledujem proti Zemlji to verzijo sebe, ki navigira skozi vse zmešnjave.

In se ogledujem – vidim se, kako počnem napake in se oklepam togih miselnih vzorcev in počenjam epske napake.

Vidim vse nas, kako se učimo ljubiti brezpogojno – poskušamo, padamo in preseneljivo – tudi uspevamo.

In spoznam – vsi pravzaprav počnemo stvari po svojih najboljših močeh. Kdo sem jaz, ki bom s prstom kazala na početje nekoga drugega in razsojala, ali ima prav ali ne ?

In ko pomislimo s te perspektive, torej, če dejansko vsak počne to, kar je v njegovih močeh, da je dober – kaj je torej za oprostiti ? Njegov trud dati vse od sebe ?

Odpuščanje pomeni razumeti, da ni ničesar za odpustiti. Morda se sliši preveč radikalno, toda ko se zasidra v nas, resnično pomaga.

Odpuščanje je razumevanje. In ko razumemo, oprostimo. In kaj je za oprostiti ? Prav nič (ne pozabi – ti kreiraš svoj svet in svoje misli).

Nina Kirbiš


Delite objavo s prijatelji:
 
 

Nedavne objave: 
  • Porsche Taycan opravil še zadnji veliki preizkus pred razkritjem

    Le še nekaj dni, natančneje dva tedna in en dan nas loči do uradne predstavitve Porscheja Taycan. Prvi električni Porsche v zgodovini znamke se bo sicer, kot smo že poročali, predstavil na v treh državah in na kar treh celinah naenkrat; na Kitajskem, v Nemčiji in pa v Kanadi. A še preden avtomobil […]

  • Primož Roglič svetu pokazal svojo družinico

    Primož Roglič, ki bo oktobra dopolnil 30 let, je junija prvič postal očka. Z izbranko Loro Klinc sta se razveselila dečka Leva. Na fotografiji, ki jo je včeraj objavil na Instagramu, v naročju drži sinčka, ob njem pa stoji tudi nasmejana Lora. Roglič je letošnjo dirko po Franciji spremljal z […]

  • Tim Gajser bo nastopil na ameriškem spektaklu Monster Energy Cup

    Letošnja sezona MXGP se počasi bliža h koncu. Do tja nas namreč ločijo le še tri dirke in pa dirka za pokal narodov, ki bo predvidoma na sporedu konec meseca septembra na Nizozemskem, pri čemer pa je svetovni prvak v elitnem razredu že znan. To je seveda našim Tim Gajser, ki pa se je odločil, […]

  • Nuča Derenda: Sem ponosna ambasadorka za dobro otrok

    Po Arboretumu Volčji Potok se bodo prvo nedeljo v septembru zopet razlegali otroški kriki navdušenja. V čarobnih kotičkih zelene dežele se namreč obeta barvito dogajanje za vso družino, saj bo poskrbljeno za ustvarjalne rokice, športne navdušence, ljubitelje živali, adrenalina in […]

  • Premostite teh 15 psiholoških ovir

    Vse nekoristne ideje, stvari in včasih tudi ljudje, ki so okrog nas, nas lahko vlečejo na dno, krepijo negativno energijo in celo povzročijo duševne motnje. Predse si postavljamo vse preveč psiholoških ovir. Da bi pridobili svobodo, da bi spremenili življenje na bolje, jih je treba premagati, se odpovedati […]

  • Prestolnico terorizirajo pijani golobi

    Sočne hruške, ki jih na severu Dublina ne manjka, so začele počasi padati z dreves in gniti na tleh. Fermentacija iz njih naredi alkohol, česar se še posebej veselijo lokalni golobi, ki vsako leto ob tem času “žurajo” do poznih ur. Prebivalci četrti Marino zato kolege in sosede […]

  • Časovni stroj

    Marsikdo med nami si ta najbolj množično prodajan motocikel predstavlja obtežen z vsemi člani neke azijske družine, kot potujoči kokošnjak oziroma kot kakorkoli drugačen in bizaren transportni nadomestek. Morda je res tako, nekje v tretjem svetu, a Super Cub, ki je na voljo pri nas, je vendarle nekoliko […]