Najnevarnejše so manjše stoječe vode. Pri bazenih je vse odvisno od ljudi – lahko jih tehnično opremimo do vrhunske varnosti, po drugi strani pa postanejo zelo nevarni takoj, ko za njihovo higieno ni ustrezno poskrbljeno. Večina naših jezer in starih rečnih rokavov, ki jih poleti uporabljamo za kopanje, ima značilnosti stoječih voda, kar velja upoštevati.

Nalezljive bolezni, ki jih dobimo pri kopanju, nastajajo zaradi vstopa povzročiteljev iz vode v kopalčev organizem, običajno prek ustne, nosne ali očesne sluznice, spolovil, poškodb na koži, a tudi po dihalnih poteh. S požiranjem vode si lahko nakopljemo virusno ali bakterijsko črevesno okužbo, ki lahko povzroči drisko in povišano telesno temperaturo.

Prek telesnih sluznic je mogoče dobiti nekatere “kopališke bolezni”, kot sta virusno ali klamidijsko vnetje oči (kopališki konjunktivitis) in vnetje sečnih poti. Skozi ranice na koži in sluznicah, a tudi prek zdrave očesne sluznice pa si lahko nakopljemo okužbo z leptospirozo (poletna ali žetvena mrzlica). Zlasti po kopanju v stoječih vodah lahko pride do vnetja ušesa zaradi zadrževanja nečiste vode v zunanjem sluhovodu.

Prek prebavnega sistema, sluznic, a tudi z vdihavanjem vodnih aerosolov oziroma drobnih kapljic vode se lahko okužimo z enterovirusi, ki lahko povzročijo katero od bolezni iz te skupine, denimo meningitis ali bolezen z drisko in izpuščaji. Kljub temu je verjetnost okužbe med kopanjem razmeroma majhna, predvsem zato, ker ne požremo veliko vode, zdrava koža preprečuje vstop povzročiteljem, povzročitelji pa so v vodi največkrat zelo razredčeni.

Naša javna kopališča, morska kopališča, jezera, reke in bazeni so pod rednim zdravstvenim nadzorom in zato tudi najbolj varna za kopanje. Ustrezni organi z mikrobiološkim in kemičnim nadzorom ter z jemanjem vzorcev na terenu spremljajo kakovost vode za kopanje. Mesta, varna za kopanje, so navadno tudi označena, in sicer z modrimi zastavicami; varnostno nezanesljiva mesta so označena z opozorili ali z rdečimi zastavicami.