• • V življenju je najteže to, da se naučiš osvoboditi in (za)živeti ta trenutek. Trenutek je vse, kar zares imamo, saj nekako nimamo niti preteklosti, še manj prihodnosti – prihodnost v resnici ne pripada nikomur. Bloch je imel prav: “Čas je čisto upanje”, “prihodnost je upanje”; in Schopenhauer je vedel, ko je dejal za sedanjost: “Sedanjost je realno izpolnjeni čas in izključno v njej leži naše bivanje.”

• • Čas imamo – le odločiti se nam je težko.

• • Čas je stvar občutka.

• • Ko si s knjigo in z zgodbo, takrat si z večnostjo.

• • Poznamo štiri čase: čas miru; čas bojevanja; čas, ki ni niti čas miru niti bojevanja, imenujemo ga čas trajne napetosti (preže, neravnovesja, pričakovanja, nihanja, obotavljanja, nenehnega nagibanja na to ali ono stran), ter čas apatičnosti, ki prav tako ni niti čas miru niti čas bojevanja, a tudi čas stalne napetosti ne, temveč čas sive zone biti, ko se ne zgodi nič, oziroma ko nič postane dogodje, celo do takšne mere, da se niti sami ne moremo več umestiti v časovno razsežnost bivanja. Ta čas je podoben Levinasovi ‘šumeči tišini’ ali stanju nespečnosti in ‘bivanju brez obstoječega’ …

• • En samcat usodni trenutek je lahko v svoji razsežnosti večnost – in morda le sama večnost je več kakor takšen usodni trenutek.

• • Človek je bitje ‘dveh časov’. Jaz, ki je vselej vedno že tam, kjer mu je namenjeno biti, in jaz, ki ga dohaja ali prehaja, ki mu sledi, ali se mu upira. Podobno je z eksistencialnim odnosom do časa: poznamo čas, s katerim ‘tečemo’, s katerim smo, kot običajno pravimo, ‘v koraku’. Toda poznamo čas, katerega bistvo je čista skrivnost, popolna nepredvidljivost in neulovljivost, čas, ki se nam odteguje ali pa nas – prelisiči.

• • Nikoli ne bo drugače, če se ne bo začelo zdaj. Vsa preteklost se konča v trenutku sedanjosti, vsa prihodnost izvira iz zdaj. Zato podoba preteklosti ni toliko utemeljena na minulem, temveč veliko bolj v trenutnem pogledu, počutju in naravnanosti, iz katere motrimo ali doživljamo preteklo. Prav tako je za vsako prihodnost bistvena sedanjost. V njej je treba že čutiti in slutiti, iz nje je treba izhajati in snovati.

• • Ni čas kot tak ta, ki premošča – v kar večina verjame – temveč so to doživetja! rečeno drugače: ni trenutek časa ta, ki naredi pozabljeno za pozabljeno ali predstavljeno za predstavljeno – temveč trenutek doživetja in doživetje trenutka! Čas brez doživetja je trajanje niča. Zaradi zmožnosti doživljanja smo zmožni preteklo-minulo bodisi preboleti bodisi podoživeti. Čas ne bi ničesar spremenil – pa naj ga še toliko preteče – če ne bi imeli takih ali drugačnih doživetij, ki v našem duhu ‘brišejo’ in ‘rišejo’.

• • Razmišljanje o lastni preteklosti ni v zdanji instanci nič drugega kakor spoznavanje trenutne duševnosti.

• • Pogosto omahujemo in popuščamo, ker smo pozabili na smisel začetega. Ozreti se na začetek je velikokrat pogoj nadaljevanja.

• • Včasih se smisel skriva v najbolj nesmiselnih rečeh.

• • Ko se srečaš s trenutkom, v katerem ne vidiš več smisla – bodisi v svojem delu bodisi nasploh v življenju – se ti ponudita dve možnosti: ali ponovno poiščeš spoznanje, ki bi prevrednotilo tvoj trenutni položaj, ali pa preprosto potrpiš, da tesnoba nesmisla preide. Prva možnost je morda redkejša, a lažja: druga pogostejša, a v bistvu težja.

• • Eden od pogojev, da uresničiš svoje sanje in vizije, je ta, da jih sanjaš in motriš naprej!

• • Da bi lahko začutil in razumel, kaj sledi in kam si v resnici namenjen, se moraš ustaviti in ozreti nazaj, da bi videl, kje si bil in kje trenutno dejansko si.

• V težkih trenutkih moraš imeti pred seboj živo sliko gotovega in dokončnega smotra – le tako jih boš prestal.

Raid Al-Daghistani; tekst je bil izvorno objavljen v delu Odsevi in sledi 2009