Poljub, Ula: Nič ni prav in sami po sebi pljuvamo. Ko in če se le da.

Zdi se mi popolnoma jasno, zakaj sta tako, kot sta. Mislim, da ne gre ne za avtizem, ne za naveličanost, ne za neki premišljeni posthipsterski novi generacijski imidž.

Onadva samo sta. Preprosto sta. Mi pa si pridržujemo pravico, da bi ju ali predrugačili ali pa popredalčkali, da bi ju sploh lahko razumeli.

Prestrašila sta nas. In verjetno sta se, na tisti oranžni preprogi in v ostali spletni noriji, nerazumevanju in zapovedih, kaj in kako bi moralo biti, da bi bilo povšeči, zbala tudi sama.

Kaj sta se pa prijavila na Emo, če jima ni do vse evforije ? Na zmago nista ciljala. Želela pa sta svojo glasbo predstaviti širšemu občinstvu.

Če jima je bila Evrovizija odveč, bi lahko svoje mesto prepustila komu drugemu. Zakaj ? Zakaj bi svojo zmago, ki pač ni okrancljana z vso bleščično evforijo, moral prepustiti nekomu, ki bo na odru zmogel lasersko streljanje in klasično paradni šov program?

Jah, no. Na »naš račun« sta potovala v Tel Aviv. Hm. Kaj vse si ljudje še privoščijo/privoščimo na »naš račun« ? Politiko, podjetništvo, medije, ekonomijo in ekološke katastrofe. Če jih na hitro in brez nekega pametnega sortiranja namečem par.

In zakaj je tako narobe, če si iskren in priznaš ? Da te novinarska vprašanja in vsa tuja pričakovanja spravljajo v anksioznost, da doživljaš ves ta svet kot malenkost »poblaznelega« in da bi rad sicer bil del njega, kot glasbeni ustvarjalec, umetnik, a ne performer ustaljenih in pričakovanih kalupov in kopit.

Ne tlačite me v korzet. In pusti me v second hand puloverju in v hlačah brez pasu.

Tako navijamo za vso to novo najdeno bodi kar si miselnost, jo lepimo na dogodke, produkte, oblačila, jo celo skušamo živeti, a se tudi tu zdi, da gre velikokrat le za poceni floskulo. Ker biti, kar si, je zdaj in. To je kul in trendi.

Biti manj in bolj potihem v vsej tej prenasičenosti.

Kot plakat za koncert Carrerasa v Cankarjevem domu, ki se mi še zdaj zdi ena lepših in izčiščenih napovedi dogodka. Siv, uglajen gospod na škrlatnem ozadju. Tako hrustljavo, čisto, nepretenciozno. Klasično se mi je zdelo.

Za trenutek sem se znašla celo ob pomisleku, oh kako je bilo nekoč fino. Objela me je nostalgija, kot da so časi brez kričečih rumeno-rdečih debelofontnih napisov, popustov, nagih zadnjic, razgaljenih oprsij in drugih šokantnih prebrisanih programskih misli in vizualnih podob – že stoletja daleč.

Kdaj se mi zdi neverjeten ves ta svet. Lepo bivam v njem, v svojem bolj intimnem prizorišču, a pogled od daleč, ki zajema več in širše – zna biti tudi zame strašljiv.

Strašljivi s(m)o predvsem ljudje.

Ki namesto da bi želeli prekrojiti svet tam, kjer bi ga najbolj veljalo, z izvijačem vijake zategujemo tam, kjer bi lahko dopustili nekaj prav te nezategnjene svobode.

Nič ni prav in sami po sebi pljuvamo. Ko in če se le da.

Na povabilo slovenskega predstavništva odpotujem s slovensko delegacijo novinarjev in ustvarjalcev spletnih vsebin v Bruselj, da bi bolje spoznali delovanje Evropske unije in ponesli glas dalje, naprej med svoja občinstva. Vrnemo se žutoštampno pocahnani in označeni z žonglerji. Ha!

Po evropskih volitvah, ki se jih potem tako ali tako ne udeleži »več kot 5«, pa potem doma v spletni predalnik in twitter kontejner na primer Manci Renko pišemo, da eto, ga je popušila. In nič ne bo s kaviarjem in evropskim kokainom. Ha !

Res, bravo.

Zaradi mnenj drugih se ne velja sekirati. A kaj ko je kdaj težko ostati brezbrižen, ko pa svet vse tako zelo briga. In kako brezveze je, da smo v resnici brezbrižni do sveta prav tam, ko bi nas najbolj moralo. Brigati.

Medtem ko na Vzhodu divjajo krvave vojne, ko izčrpavamo planet in drug drugega, nam nemudoma uspe zbrati milijarde za obnovo Notre-Dame. Ha !

Ker takrat celo Salma Hayek baje po telefonu kliče moža in mu sugerira, koliko denarja naj donira. In naj donira več kot tisti drugi, še doda. Da se bo vedelo, kdo je tu številka ena.

Verjetno zna biti namreč enkrat nekje na obnovljenem monumentu plaketa pozlačenih črk, ki bodo pisale večno slavo tistim, ki so v pol ure našli 700 milijonov in tako čez noč poskrbeli za celotno restavracijo tega zgodovinskega monumenta. Ha !

In, ja. Na matere in otroke iz Sirije in ohranjene pragozdove se verjetno bolj težko podpišeš.

Zato razumem Zalo in Gašperja. Ker je tako, kot sta onadva na ven, meni osebno velikokrat na noter. V premolku in opazovanju. In velikokrat se zalotim, da bi tudi sama najraje kdaj šla delat v knjižnico. Da bi drugim lahko govorila, naj bodo tiho.

Kolumno je napisala Ula Furlan.

Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva.

Foto: Črt Piksi


Delite objavo s prijatelji:
 
 

Nedavne objave:

  • Veliko vlaknin v nosečnosti zmanjša tveganje za celiakijo

    Znanstveniki iz Norveške so odkrili, da se za osem odstotkov zmanjša tveganje za celiakijo pri otrocih, če njihove mame v nosečnosti zaužijejo deset gramov več vlaknin. Nosečnice, ki so zaužile največ vlaknin (več kot 45 gramov na dan), so imele za 34 odstotkov manjše tveganje v primerjavi z […]

  • Če na poti ne uživamo, potem je nujno, da nekaj spremenimo

    Rada imam svoje ljudi, ljudi, ki me obkrožajo in predvsem – ki me razumejo. Rada sem tudi sama. Velikokrat pa se znajdem na neverjetnih mestih, kjer spoznavam neverjetne ljudi, ki jih morda spoznam le mimobežno. In nedavno tega sem imela priložnost spoznati zanimivo osebo, ki mi je pravzaprav potrdila tisto, česar sem se pravzaprav […]

  • V novo desetletje s še več moči in udobja

    Vse skupaj se je pri ‘Modrih’ začelo leta 2010, ko je na trg vstopila prva generacija motociklov, ki so imeli narobe obrnjeno glavo motorja. Danes, skoraj deset let kasneje govorimo o izredno dovršenih modelih tretje generacije, ki niso navduševali zgolj zaradi videza, temveč so nasmešek na obrazu pod čelado […]

  • V Pakistanu umrl slovenski alpinist Janez Svoljšak

    Na alpinistični odpravi na šesttisočak Tahu Rutum v Karakorumu v Pakistanu je v baznem taboru umrl 25-letni slovenski vrhunski alpinist Janez Svoljšak iz Škofje Loke. Po prvih informacijah je med spanjem malo pred četrto uro zjutraj globoko zahropel, izgubil zavest in prenehal dihati. V baznem taboru so takoj začeli […]

  • Sovrstniki so Ingrid radi poniževali

    Simpatična voditeljica Ingrid Ulaga, ki ima svet slavnih v malem prstu, bo čez poletje pridno delala in hodila le na krajše dopuste in izlete. A njej je tako čisto prav. »Samo da preživim nekaj dni na morju s prijatelji, brez obveznosti. To mi je dovolj in takrat sem najsrečnejša,« pravi. Najbolje se sicer […]