Pot sama po sebi nima smisla, če hkrati ni rast

Koliko časa traja, da se človek nauči hoditi v primerjavi z žrebičkom, ki se že hip po skotitvi – nekoliko nerodno, pa vendar – podi naokrog. Koliko časa, da se človek nauči govoriti, koliko časa, da se nauči pisati in brati, koliko časa, da se nauči reči dve kratki besedi, hvala in prosim, pa še oprosti zraven, koliko časa, da se nauči biti človeški … nekateri hodimo dolgo po tej poti, neskončno dolgo. Človek je počasne sorte, naravna nam je.

Morda nas je zato moderna zahteva po takojšnjosti vsega pahnila v neko nečloveško stanje. Radi imamo, da se nam ustreže, ko bi kaj želeli, radi imamo jagode sredi zime, radi avtomate, ki za drobiž izstrelijo čokolado, radi hitre računalnike in hiter internet, vse, kar melje več kot par sekund, je nevzdržno počasi. Radi se peljemo po avtocestah, radi smo hitro tam, kamor bi radi prišli. Četudi bi radi prišli daleč, do Dubrovnika menda, če ne še dlje.

Najti pot

Težava hitrosti je, da te hitrost ne spremeni, ničesar ti ne da, samo raztrese te. Ne le po poti, po življenju. Če greš hitro, nikamor ne prideš, dosežeš cilj, a si ostal brez poti. In pot je ključna pri vsem skupaj, Zaplotnika vprašajte, velikega popotnika, ki je zapisal: “Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.”

Najti pot menda pomeni hoditi, in sicer hoditi počasi, tako počasi, da ti začenja pot govoriti o tem, kam sploh greš. Torej dovolj počasi, da čutiš bolečino, ne le svoje, bolečino svojih sopotnikov, dovolj počasi, da se zaveš, da je beseda primerna samo, če je boljša od tišine. Dovolj počasi, da imaš čas za vprašanja, na katera ni odgovorov, da imaš čas za napake, ki se jih sramuješ, da se imaš čas ustaviti in spiti pivo, da imaš čas vohati rože.

To je pot. In lahko jo prehodiš samo počasi. Ker pot sama po sebi nima smisla, če pot ni rast, raste pa se samo počasi, ne hitro, hitre rešitve so kot montažne hiše na Vipavskem, ob prvi burji se raztresejo po vsej dolini. Trdno steblo moraš imeti, če nočeš, da te prvi vihar trešči na tla, in trdnost nastane samo počasi.

Še veliko vam imam povedati

Zato je počasnost za življenje pomembna, zato bi se je bilo menda spet treba navaditi, ne zaradi stresa, zavoljo rasti. “Še veliko vam imam povedati, a zdaj tega ne morete nositi” (Jn 16,12), pravi Jezus po treh (!) letih skupnega življenja in debat, naukov, skupne hoje z učenci. “Še veliko je pred vami,” s tem daje Jezus učencem pot, ne cilja, pot, ker je ta pomembna, da človek raste, da hodi po poti, ki mu jo – sproti, ne vnaprej – razodeva Duh. Ker na poti človek nastaja.

In nam je treba nastajati, še veliko moramo nastati, in gorje tistemu, ki misli, da mu ni treba več rasti, ker smo ljudje kakor veter, dokler se premikamo, obstajamo. In nastajamo nekaj, česar še ne razumemo. Razumeli bomo, prepoteni, ko bomo na vrhu ugledali razgled.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 24.


Delite objavo s prijatelji:
 
 

Nedavne objave: 
  • Tim Gajser bo nastopil na ameriškem spektaklu Monster Energy Cup

    Letošnja sezona MXGP se počasi bliža h koncu. Do tja nas namreč ločijo le še tri dirke in pa dirka za pokal narodov, ki bo predvidoma na sporedu konec meseca septembra na Nizozemskem, pri čemer pa je svetovni prvak v elitnem razredu že znan. To je seveda našim Tim Gajser, ki pa se je odločil, […]

  • Nuča Derenda: Sem ponosna ambasadorka za dobro otrok

    Po Arboretumu Volčji Potok se bodo prvo nedeljo v septembru zopet razlegali otroški kriki navdušenja. V čarobnih kotičkih zelene dežele se namreč obeta barvito dogajanje za vso družino, saj bo poskrbljeno za ustvarjalne rokice, športne navdušence, ljubitelje živali, adrenalina in […]

  • Premostite teh 15 psiholoških ovir

    Vse nekoristne ideje, stvari in včasih tudi ljudje, ki so okrog nas, nas lahko vlečejo na dno, krepijo negativno energijo in celo povzročijo duševne motnje. Predse si postavljamo vse preveč psiholoških ovir. Da bi pridobili svobodo, da bi spremenili življenje na bolje, jih je treba premagati, se odpovedati […]

  • Prestolnico terorizirajo pijani golobi

    Sočne hruške, ki jih na severu Dublina ne manjka, so začele počasi padati z dreves in gniti na tleh. Fermentacija iz njih naredi alkohol, česar se še posebej veselijo lokalni golobi, ki vsako leto ob tem času “žurajo” do poznih ur. Prebivalci četrti Marino zato kolege in sosede […]

  • Časovni stroj

    Marsikdo med nami si ta najbolj množično prodajan motocikel predstavlja obtežen z vsemi člani neke azijske družine, kot potujoči kokošnjak oziroma kot kakorkoli drugačen in bizaren transportni nadomestek. Morda je res tako, nekje v tretjem svetu, a Super Cub, ki je na voljo pri nas, je vendarle nekoliko […]

  • Špela Grošelj razkrila s kom najraje uživa v zajtrku

    Pevka Špela Grošelj nikoli ni skrivala, da je velika oboževalka hrane in da rada uživa v dobri kulinariki. Tudi zajtrki so pri njej izjemno pomembni, še bolj rada pa jih ima, če jih lahko uživa v izbrani družbi. “Najboljši zajtrki … So najini skupni. Sploh, če so ob […]

  • Marjan Krnjič in Jožef Sraka: Inspiracija nama je supermodel Naomi Campbell

    Talentirana in drzna mladeniča, ki se ne bojita novih izzivov, sta namreč že pred časom obiskala tečaje kreativnega pisanja, dogodki, ki so se zgodili nekaj mesecev nazaj pa so bili obema inspiracija za pisanje pravljic za otroke. Navdih za pravljice (prva pravljica, ki je že postala ‘best seller’ med […]