Prof. dr. Borut Ošlaj o evtanaziji

S prof. dr. Borutom Ošlajem, ki na oddelku za filozofijo ljubljanske filozofske fakultete predava pri predmetih etika, sodobni problemi etike, religije in svetovni etos, človek in simbolne forme, sicer pa je tudi podpredsednik komisije za medicinsko etiko, smo se pogovarjali o evtanaziji. Osebno je proti uzakonitvi evtanazije, čeprav si tudi sam želi, da bi njegovo življenje nekdo aktivno končal, če bi se zgodilo, da bi v bolezni neskončno trpel. Vendar se mu uzakonitev te možnosti zdi družbeno neodgovorna. Zanimalo nas je, zakaj.]]>

Torej niste proti pomoči pri končanju življenja?

Vsekakor se zavzemam za to, da pravno in tudi širše uredimo pomoč pri končanju življenja. Imam pa resne pomisleke, da sta evtanazija oziroma usmrtitev na zahtevo in asistiran samomor primerni obliki tovrstne pomoči. Menim, da bi bilo precej bolje, če bi naša prizadevanja usmerjali v izboljšanje paliative in hospicev, da bi končno sprejeli zakon o dolgotrajni oskrbi in nasploh celostno izboljšali razmere v zdravstvu. Vse to bi zagotavljalo ustrezne in tudi etično nesporne oblike pomoči pri končanju življenja.

Vprašajmo se, mar ni nehumano, da bi ob uzakonjeni evtanaziji in nespremenjenih splošnih razmerah še vedno nedostojno umirali številni, ki se zanjo ne bi odločili? Če uzakonimo usmrtitve na zahtevo, namesto da celostno poskrbimo za humanejše razmere na področju zdravja, mar nismo s tem vse tiste, ki se ne odločijo za evtanazijo, obsodili na manj humano smrt, in mar jih s tem posredno ne silimo, da tudi sami zanjo zaprosijo, sicer bodo morali umirati v manj predvidljivih razmerah? Prav zato moramo razmere gledati celostno, in ne poudarjati zgolj posameznikov in reševati njihovih težav. Samo s celostno ureditvijo zdravstvenega področja in zlasti paliative znotraj njega se bo zanesljivo občutno zmanjšalo tudi število trpečih.

Nihče si seveda ne želi trpeti. Tudi sam bi si verjetno želel, da bi moje trpljenje in življenje, če bi postali nevzdržni, nekdo končal, v skrajnem primeru tudi aktivno. Toda to je osebni vidik. Kakor hitro pa bi iz tega naredili družbeno normo in jo pravno regulirali, bi dobili povsem novo situacijo, s številnimi novimi tveganji. Prepričan sem, da bi bilo to družbeno neodgovorno, saj bi prineslo več težav, kot bi jih rešilo.

Zakaj evtanazija kot pravna norma za vas ni sprejemljiva?

Če uzakonimo evtanazijo in asistirani samomor, kar je predlog nedavne pobude, se na zakonski ravni vsakemu posamezniku omogoči, da v določenem trenutku lahko da subjektivno presojo smiselnosti svojega življenja, da, skratka, sam odloči, ali je zaradi trpljenja, ki mu je izpostavljen, njegovo življenje še smiselno ali ne. Ob negativnem odgovoru lahko zahteva svojo lastno usmrtitev, ki, če je utemeljena, mora biti izvedena. To pa ne pomeni nič drugega kot povsem novo situacijo, v okviru katere na pravni ravni osebna volja in njena arbitrarna presoja suspendirata temeljno etično in pravno normo nedotakljivosti življenja.

Nedotakljivost življenja je norma, ki je stara kot človeštvo.

Natanko tako. Tako razveljavimo tisto načelo, ki tudi znotraj arhitektonike našega pravnega in demokratičnega družbenega reda pomeni temeljni steber, s katerim stoji ali pade celoten sistem humanosti. Uzakonitev evtanazije je v našem primeru tudi v neskladju z ustavo, čeprav je ustavo seveda možno spremeniti.

Ker načelo nedotakljivosti življenja ob uzakonitvi evtanazije de facto ne bi bilo več nedotakljivo, saj bi ga kadarkoli lahko razveljavila subjektivna volja, bi se prej ali slej postavilo vprašanje: če ga lahko suspendiramo v tem primeru, zakaj ne tudi v številnih drugih, ki jih prav tako zaznamuje trpljenje? Zelo verjetno bi se postopoma začel spreminjati tudi naš odnos do vseh starih, neozdravljivo bolnih in invalidnih. Življenja vseh tistih, ki bi se približevali svojemu koncu, bi se v percepciji javnosti znašla onstran rubikona, do katerega ustava še zagotavlja nedotakljivost življenja. Avtonomno izražena volja trpečega te percepcije kot oblike tihega pritiska na vse stare v ničemer ne spreminja.

Do česa nas to pripelje? Kako bi se po vašem mnenju spremenil odnos do starih in bolnih?

Življenje bi bilo tako nedotakljivo in vredno samo do trenutka, dokler nam zagotavlja zadovoljstvo, srečo, (samo)spoštovanje. Ker živimo v kulturi koristi in ugodij, nas družba sprejema in spoštuje, dokler smo uporabni. Ko s starostjo in boleznijo izgubimo koristnost in ceno, postanemo družbeno breme in strošek. Hkrati s tem pa izgubimo tudi samospoštovanje; naše dostojanstvo je močno načeto. Z uzakonitvijo evtanazije in asistiranega samomora kot družbeno sprejemljivih norm končanja življenja bi se ljudje z okrnjenim samospoštovanjem kot posledico lastnega trpljenja in družbene nekoristnosti znašli pod posrednim in tudi neposrednim pritiskom, da zaprosijo za lastno usmrtitev. Spremenil bi se tudi odnos mladih in zdravih do vseh starih in bolnih. In tu se začne erozija humanosti. Tu se odpira tudi pot zlorabam, ne nazadnje tudi nevarnost tako imenovanega spolzkega klanca.

Kaj je to?

Če uzakonimo evtanazijo, se prej ali slej porajajo vprašanja, vznikajo pobude, zakaj evtanazija samo v določenih oblikah trpljenja, in ne tudi drugih in drugačnih oblikah trpljenja. O evtanaziji so vse države, ki so jo uvedle, najprej razmišljale kot o obliki pomoči za umirajoče in neozdravljivo bolne. Toda že kmalu se je ta pravica začela širiti na duševno bolne in otroke (aktualne pobude iz Kanade, ki je nazadnje uzakonila evtanazijo). Tudi njihovo trpljenje je namreč lahko neznosno.

Trpljenje ima neskončno obrazov in stopenj, predvsem pa je vezano na zelo subjektivno doživljanje njegove narave. Spolzki klanec torej pomeni povsem realno nevarnost širitve meril, ki dopuščajo evtanazijo in asistirani samomor, hkrati pa tudi povečevanje števila prošenj: najprej neozdravljivo bolni, kmalu zatem pa tudi vsi tisti, ki so tako ali drugače nezadovoljni s svojim življenjem; in teh res ni tako malo. V Švici je bil, denimo, odobren asistirani samomor 80-letni ženski, ki je preveč trpela ob pogledu v zrcalo. Kot mladenka je bila namreč zelo lepa.

Kdo pa se odloča o trpljenju, o tem, katero trpljenje je dovolj hudo?

Ob uzakonitvi evtanazije to postane individualna in avtonomno izražena volja. Posameznik lahko povsem samovoljno odloča o tem, do kod sega meja smiselnosti njegovega življenja, kje se konča, skratka o tem, kdaj subjektivni občutek trpljenja nagne tehtnico v korist smrti. Zlasti ob uzakonitvi asistiranega samomora velja, da je odobritev lahko vezana na vsako obliko neznosnega trpljenja, ne glede na to, ali je trpljenje posledica neozdravljive bolezni ali ne (primer iz Švice). Nekdo lahko, denimo, trpi duševne bolečine v depresiji ali podobno.

Kadar posameznik ne more odločati o sebi, recimo pri nezavestnih ali dementnih pacientih, o tem odločajo svojci. Razpre se neskončna pahljača odločitev in razprav o tem, kdaj je življenje še vredno in smiselno, kdaj je trpljenje prehudo. Iz izkušenj iz držav Beneluksa pa vemo, da ne gre le za presojo stopnje trpljenja in smiselnosti življenja, temveč pogosto tudi za interese svojcev, ki pa so vselej v izrazitem konfliktu interesov, kar je še en vidik spolzkega klanca.

Omenili ste, da je asistirani samomor lahko vprašljiv prav zaradi vprašljive avtonomnosti odločitve posameznika, ki trpi.

Pri asistiranem samomoru ne moremo zanesljivo oceniti, ali je bila prošnja izraz avtonomne in dobro premišljene odločitve ali posledica zgolj začasno zmanjšane volje do življenja in s tem odločitve v afektu. Komisije, ki o tem presojajo, težko dokončno strokovno ugotovijo, ali gre res za trpljenje, pri katerem je samomor edini možen izhod, ali ne.

Zanimiv je podatek, da 90 odstotkov klasičnih samomorov spodleti; večina teh ljudi pozneje pove, da so veseli, da je njihovo dejanje spodletelo. Ko gledajo nazaj, pogosto ne razumejo več motivov, zakaj so si želeli vzeti življenje. Težava asistiranega samomora je v tem, da nikoli ne spodleti.

Postavlja se tudi načelno vprašanje, koliko je odločitev za smrt sploh še avtonomna, če poteka ob spremljavi neznosnega trpljenja. Avtonomna je lahko, ko je svobodno sprejeta in neodvisna od zunanjih vzgibov in trenutnih duševnih stanj. Ali pri trpljenju to drži, ali je ob hudi bolečini sploh možno sprejemati avtonomno, pretehtano in odgovorno odločitev? Poglejte primere mučenja, ko je mogoče iz posameznika izvabiti vsa mogoča priznanja, resnična in neresnična. Zakaj? Zato, ker si mučena oseba ničesar ne želi bolj kot to, da se prizadejane bolečine čim prej končajo. Je to res avtonomna odločitev? Pri vseh oblikah trpljenja je načeloma enako.

Ko neznosno trpimo, si smrti ne želimo zato, ker je za nas dobra ali ker življenje nima več nobenega smisla, ampak prej zato, ker nam pomeni edini izhod iz trenutnega trpljenja. Ne vidimo druge možnosti. Pogosto tudi zato ne, ker nam niso ponujene. Poskrbimo torej raje za to, da bomo kot družba pomoči potrebnim ljudem lahko vedno ponudili tudi humanejše in manj tvegane metode odpravljanja trpljenja, kot ga zagotavlja evtanazija. Potem bodo tudi odločitve bolj avtonomne.

Nasprotnikom evtanazije je bilo v javnosti očitano, da preveč napihujejo podatke o zlorabah iz držav, ki so evtanazijo uvedle, premalo pa razmišljajo o trpljenju posameznikov, ki evtanazijo potrebujejo kot edini izhod iz svojega nehumanega položaja.

Paradoks v naših okoliščinah je, da se ukvarjamo s tem, kako peščici omogočiti hitro smrt, namesto da bi si prizadevali za to, kako vzpostaviti humane razmere umiranja za vse neozdravljivo bolne. S tem bi gotovo izkazovali višjo stopnjo družbene odgovornosti in zrelosti.

V okoliščinah, ko imamo kadrovsko in finančno podhranjenost v zdravstvu, nezadostno razvito paliativno medicino in oskrbo s hospici, smo po desetletju razprav še vedno brez zakona o dolgotrajni oskrbi in se spopadamo s stopnjujočo revščino najbolj socialno ogroženih, debata o evtanaziji ni nič drugega kot pritrjevanje postopnemu razvrednotenju življenja, ki se kaže na številnih področjih.

Kaj pa zlorabe? So te lahko razlog za nesprejetje zakona o evtanaziji ali spodbuda za bolj preudarno ureditev?

Povsod, kjer je bila evtanazija uzakonjena, se dogajajo zlorabe. Bodisi prihaja do usmrtitev zunaj sistema nadzora (na Nizozemskem je odobrena zgolj dobra polovica vseh usmrtitev) bodisi se pravila, ki dopuščajo usmrtitve, ne spoštujejo dovolj. Včasih prihaja tudi do napak, ki povzročijo smrt nekoga, ki ni želel umreti, ali pa njegova bolezen ni neozdravljiva in se zaradi napačne diagnoze vendarle odobri evtanazija.

Pri nas bi bilo verjetno še slabše, saj smo kot družba manj zreli in hkrati bolj strpni do vseh oblik družbene in osebne neodgovornosti. Poleg tega smo ideološko razdeljeni ter finančno in sistemsko precej slabše razviti. Na Nizozemskem se je, denimo, uveljavil izraz »mobing do smrti«, ko svojci zaradi lastnih interesov neozdravljivo bolne postopoma silijo, da zaprosijo za lastno usmrtitev. To je psihološka oblika zlorabe zakona, ki jo je težko ali celo nemogoče preprečiti. Vse to so le še dodatni razlogi, zaradi katerih uzakonitev evtanazije pri nas, upoštevajoč naše razmere, ne bi bila ravno dokaz družbene zrelosti in odgovornosti.

Seveda pa možnost zlorab nikakor ni glavni razlog proti legalizaciji evtanazije. Obstajajo tudi številni in zelo resni pravni in finančni pomisleki (varčevanje). Upoštevati kaže tudi vse prej kot optimistične napovedi prihodnosti človeštva. Zaradi okoljske krize, demografskih vprašanj… se lahko družbene razmere hitro zaostrijo. V takšnih okoliščinah, četudi bi danes evtanazijo verjetno sprejeli s humanimi nameni, bi tak zakon ponudil idealno priložnost, da se njegova veljavnost poljubno razširi tudi onstran meja trenutno običajnega razumevanja humanosti.

PREBERITE ŠE:

Življenje in smrt v krogu bivanja


Delite objavo s prijatelji:
 
 


Nedavne objave: 
  • Oriana Girotto: Brazgotina jo spominja na drugo rojstvo

    Konec septembra smo obeležili svetovni dan srca. Na ta dan so po vsem svetu potekale akcije in pobude za skrb za organ, ki nas ohranja pri življenju. Kako je živeti s srčno napako, je ob tej priložnosti na dogodku v Zdravilišču Radenci spregovorila Oriana Girotto. »Moja starša sta bila mlada, […]

  • Ranko iskreno o dolgoletnem boju z neplodnostjo

    Ranko Babić ni nikoli prej javno poudarjal, kako zelo sta se z ženo trudila za drugega otroka, da se je to dogajalo ravno v času njegove največje popularnosti in kako je čakal v čakalnici za zdravljenje neplodnosti. »Takrat tega nisem javno razlagal. Tudi zaradi žene ne. Ko se je vse dobro izteklo, sem pa […]

  • Najbolj naraven način človekovega gibanja

    Hoja je idealna telesna dejavnost za vsako starost, vsako vreme in vsako stopnjo telesne pripravljenosti. Hodimo lahko kjerkoli in kadarkoli, vse, kar potrebujemo, je želja po gibanju in nekaj dobre volje, od opreme pa le kakovostni športni copati in vremenu primerna oblačila. Med dobrimi razlogi za hojo poleg že omenjenih […]

  • Tetovaža na katero je Robert Pečnik čakal 10 let

    Voditelj na Radiu 2 Robert Pečnik – Pečo, ki skupaj z Evo Cimbola zabava poslušalce vsak dan od desetih do dveh, je celih deset let hrepenel po tem, da bi si dal narediti tetovažo. Prav toliko časa je imel izrisano tudi slikico tetovaže. Da bi si željo uresničil, pa mu je preprečila hčerka […]

  • Bolečina, ki je ne smete prezreti

    Če pa imate omenjen simptom, se morate takoj odpraviti k zdravniku – na prvi pogled nedolžna nevšečnost je lahko znak smrtno nevarne bolezni. Možna diagnoza: Možganska anevrizma Možganska anevrizma je balončku podobna tvorba na žili (žilah) v možganih. Izboklina navadno nastane na […]

  • Ko nas napadejo virusi iz vrtca

    Smrkanje, kašljanje, stalni prehladi in trebušne viroze – večina staršev meni, da so te zdravstvene tegobe povezane z otrokovim bivanjem v vrtcu in šoli, vendar ni nujno tako, saj so nekateri otroci bolni večkrat, spet drugi pa sploh nikoli. Kaj lahko storimo starši? Predvsem poskrbimo za otrokov […]

  • Presenečeni ? Ta velikost prsi je popolna, so razkrili moški

    Očitno je zmotno prepričanje, da je moškim “večje boljše”. Pravzaprav ima večina moških raje ženske s srednje velikimi dojkami. Po ameriški raziskavi, v kateri je sodelovalo 200 moških in žensk iz ZDA in Evrope, je idealna velikost prsi srednja – ne premala in ne […]


Iskanje po vsebini: