Prostovoljna gasilka: “Ko zapiska pozivnik, pustiš vse in greš”

Ana Kavčnik je prostovoljna gasilka, ki jo gasilstvo spremlja od malih nog, pri njih gre gasilstvo iz roda v rod. Tudi sama mu je predana s telesom in dušo, pravi, da so gasilci njena druga družina. Na temo gasilstva in drugih intervencij je pripravila tudi likovno razstavo – instalacijo z naslovom Na pomoč !, ki si jo do 11. junija lahko ogledate v atriju mestne hiše v Ljubljani.

Kaj pomeni biti prostovoljni gasilec ?
V Sloveniji je relativno malo poklicnih gasilskih enot. Smo neke vrste poseben primer v Evropi, saj je ogromno prostovoljnih društev. Prostovoljni gasilci smo sicer stalno v pripravljenosti, vendar se številčnost zmanjša v času naših rednih služb, zato smo le v pomoč poklicnim enotam, ki so 24h na dan v stanju pripravljenosti.

Imamo pozivnike in sms obvestila, preko katerih nas pozivajo. Če si v tem, to postane del tebe, način življenja. Ne moreš biti na pol gasilec. Ko pozvoni pozivnik, pustiš vse in greš na intervencijo. Niso pa seveda vse situacije enako nujne. Recimo podrto drevo na cestišču ni tako nujno kot prometna nesreča, kjer šteje vsaka sekunda. Najpomembnejše, kar rešujemo, so ljudje in živali. Premoženje, objekti so na drugem mestu.

Kako vas je gasilstvo zaznamovalo ?
Gasilci so moja druga družina. Čeprav se mi je v preteklosti morda zdelo, da česa ne zmorem, da česa nisem sposobna, ker sem ženska, so mi ravno gasilci dali samozavest, da zmorem, da lahko. Vedno me spodbujajo, sprejmejo, me krepijo z novim znanjem, izkušnjam in so hkrati del mene.

ANA KAVČNIK

TINA MARTINEC SELAN | ALETEIA

Ali prostovoljni gasilec sploh kdaj pomisli nase ? Kako se vas dotaknejo situacije, kjer ste posredovali ?
Ko dobiš poziv, ne razmišljaš o sebi. Razmišljaš samo o tem, kako bi lahko čimbolj pomagal, kako bi dal vse od sebe. Vsaka nesreča ali intervencija pa te na nek način zaznamuje, predeluješ jo potem še v svoji glavi. Po končani intervenciji se moraš zavedati, da si naredil vse, kar je bilo v tvoji moči.

Težke občutke, tudi ko pride do tragičnih dogodkov, kot je smrt udeležencev v nesreči, skušamo gasilci predelati z medsebojnim pogovorom. Določeni gasilci imajo opravljen tečaj zaupnika za izvajanje psihološke podpore. Kadar pride do situacije, ko bi rabil tako pomoč, se lahko obrneš na nekoga, ki ti pomaga pri predelovanju travmatičnih občutkov.

Tudi vaš partner je gasilec, in sicer poklicni gasilec. Kako to vpliva na vajin odnos ?
Nama je mnogo lažje, ker sva obadva v tem. Ko meni zapiska pozivnik, on točno ve, kaj to pomeni. Enako jaz – ko njemu zapiska, vem, da mora iti. In to ne glede na to, kaj v tistem trenutku počneš, tudi če si recimo nekje na kavici, na družinskem kosilu … Pustiš vse in greš.

Če tega ne razumeš, je verjetno dosti težje. Seveda naju je strah drug za drugega, a nekako je lažje, ker sva oba v obeh situacijah. Je pa dejstvo, da se vedno lahko zgodi karkoli in tega se moraš zavedati. Vseh stvari ne moreš preračunati, predvidevati. Ko se lotiš intervencije, lahko samo predvidiš, kaj te bo čakalo. Tudi če narediš vse tako, kot je treba, lahko pride do nepredvidene nevarnosti.

Kako kot nekdo, ki tvega svoje življenje, da bi rešil sočloveka, gledate na situacije, do katerih pride zaradi človeške neprevidnosti, nespameti ?
V tistem trenutku, ko je intervencija, ne razmišljaš o tem, zakaj je do nesreče prišlo. Na nek način ti je pomembno samo to, kako bi lahko vse čim bolje speljal. Ko pa kasneje razmišljaš o tem, pa se zaveš, da do določenih nesreč ne bi prišlo, če bi ljudje upoštevali določene prepovedi, priporočila.

Anino priporočilo

Vsak posameznik naj pripomore k temu, da sam ne povzroči nesreče. Če med vožnjo gledam v telefon, ali počnem druge stvari, ki mi jemljejo pozornost, se moram zavedati, da s tem povečam možnost za nastanek nesreče. Ljudje mislijo, da se njim ne more nič zgoditi. Ko enkrat pride do nesreče, je prepozno.

Kako se Slovenci znajdemo v situacijah, kjer se nekomu nekaj zgodi in bi bilo treba pomagati ?
Ne odzivamo se najbolje na situacije, ko bi bilo treba nekomu v sekundi fizično pomagati. Npr. na ulici, če se nekdo zgrudi, nismo pripravljeni pristopiti, priskočiti na pomoč, začeti oživljati. Zanašamo se na druge, češ, saj bodo že drugi pomagali.

Po drugi strani pa veliko število prostovoljnih gasilskih društev priča o tem, da znamo pomagati in stopiti skupaj. Ko se v Sloveniji zgodi kakšna večja nesreča, se pripeljejo pomagat prostovoljci iz cele Slovenije. Takrat spoznaš, da ni potrebno veliko, le malo časa in volje, da pomagaš drugemu.

Še en problem je obnašanje na cesti, ko pride do nesreče. Ko gre mimo reševalno vozilo, se sicer umaknemo z avti na stran, potem pa hitro spet zapolnimo cestišče, s čimer otežimo prehod naslednjim intervencijskim vozilom. Včasih ljudje celo vozijo za intervencijskimi vozili po reševalnem pasu samo zato, da jim ne bi bilo treba čakati v gneči.

Kaj ste želeli sporočiti s svojo umetniško inštalacijo z naslovom “Na pomoč !” ?
V instalaciji sem uporabila dejanski material z intervencij, poustvarjenih dogodkov za vaje, intervencijsko opremo, ki ni več operativna in je že sama bila deležna veliko intervencij ter je pripomogla k opravljanju dela interventnih služb. Vonj po dimu in zažganem želi na neposreden način približati ljudem neke situacije, s katerimi se vsakodnevno borijo interventne službe.

Opozarjam tudi na to, da ko slišimo sireno, nekje nekdo dejansko nujno potrebuje pomoč. Na razstavi so poleg poustvarjene prometne nesreče, gozdnega požara, reševanje oseb tudi počrnela vrata, ki so že sama po sebi močen simbol, hkrati pa tudi opozarjajo gledalca na mnoga vprašanja, ki se postavljajo interventnim službam pred vstopom v prostor. Istočasno so samo vrata, a tudi prehod in ogromno enih vprašanj za njimi.


Delite objavo s prijatelji:
 
 

Nedavne objave: 
  • Kaj je bilo potrebno, da sem prenehala vpiti na svoje otroke

    Priznam, v preteklosti sem vpila na otroke. Veliko. Včasih sem vpila iz jeze, ker sem morala vedno znova in znova ponavljati ista navodila. Govorila sem tako glasno, da sem sama pri sebi ugotovila, da dobesedno kričim na otroke. Nisem bila ponosna na to, ampak zdelo se mi je, da je bilo upravičeno – kaj pa […] The post […]

  • Kako celimo rane, da ne ostane brazgotina

    Celjenje poškodovanega kožnega tkiva je občutljiv proces, ki ga delimo na več faz. Med vnetno fazo, ki traja od dva do šest dni, je rana otekla, pordela in boleča, saj se celice borijo proti vdoru bakterij. Za njo nastopi proliferativna faza celjenja, traja od tri do štiri tedne, ko začnejo celice […]

  • Kaj vpliva na okus otrok ?

    Včasih se staršem zdi, da otroci najraje posegajo po živilih, ki najbolj škodujejo njihovemu zdravju. Vendar ni nujno vedno tako – v raziskavi, objavljeni v reviji Food Quality and Preference, so med seboj primerjali okus otrok iz različnih držav in prišli do zanimivih zaključkov. Ugotovili so, […]

  • Babice in dedki so v družini neprecenljivi

    A tudi ljubezen starih staršev ne sme postati samoumevna. Treba si jo je zaslužiti, pri čemer so pomembni odnosi med vsemi generacijami v družini. Otroci z izjemnim čustvenim nabojem doživljajo nekoga, ki ga imajo radi in ga spoštujejo tudi njihovi starši: »Kadar je mamica bolna, pride babica in […]

  • Umrl je hollywoodski velikan, nikoli več ne bo sedel na motor

    Fonda je v petek zjutraj umrl na svojem domu v Los Angelesu, obkrožen z družino. Uradni vzrok smrti je bila odpoved dihanja zaradi pljučnega raka. “Z globoko žalostjo sporočamo novico, da je Peter Fonda umrl,” je potrdil tiskovni predstavnik družine. “V enem najbolj žalostnih trenutkov […]

  • Telovadimo v prijetni svežini bližnjega gozda

    Če vaša rekreacija postaja vse bolj monotona in vas vedno iste vaje v zatohli telovadnici že spravljajo ob pamet, je čas za osvežitev. Pobegnite v gozd, kjer so temperature znosnejše, narava pa polna energije, ki si jo lahko načrpate tudi zase. Že deset minut je dovolj, pravijo strokovnjaki, pa boste po […]

  • Podnevi varuška, ponoči rock zvezda, vse to in še več je Petra Rakić

    Sebe pogosto opišete z besedami: rojena na Hrvaškem, odraščala v Ljubljani, s srbskim poreklom … Tako je, moja mama je Hrvatica iz Zagreba, oče pa Srb iz Banjaluke, ki se je v najstniških letih preselil v Kranj. Spoznala sta se na počitnicah v Poreču in se prav tam odločila zasnovati […]