Simon Marčič: Na Dakar 2020 bo šel 30 kilogramov lažji

Čas je že bil, da s Simonom spregovorimo o Dakarju. Ni ne prvič in ne zadnjič, saj je Dakar že dolga leta njegovo življenje. Letos se na najtežjo brezpotno dirko na svetu, ponovno v kategoriji “malle moto”, odpravlja z novim motociklom, ki ga bo lahko kmalu stestiral, zato o tem obširneje prihodnjič. Tokrat o njegovih občutkih v intenzivnih mesecih priprav na Dakar 2020 – brez krajše retrospektive njegovih dakarskih peripetij seveda ni šlo. 

Pred kratkim si dobil potrdilo A.S.O., da si sprejet na svoj šesti, sicer pa 42. reli Dakar v zgodovini. Kakšen je bil tvoj prvi odziv?

»Po pravici povedano sprva nad novico, da se Dakar seli v Saudsko Arabijo, nisem bil najbolj navdušen. Dejstvo je, da me je Južna Amerika v petih letih, kar tam dirkam, oziroma v sedmih, kar hodim tja, zelo prirasla k srcu. Tam so doma srčni, temperamentni ljudje, ki poskrbijo za neopisljivo vzdušje. Pogrešal bom predvsem Argentino, saj sem tam navezal pristne stike s tamkajšnjo slovensko skupnostjo. Člani družin Groznik, Puntar in Gasser so v bistvu dirkali z mano. Tudi ko je šlo vse narobe in sem imel v žepu le še letalsko karto za povratek v Slovenijo, sem vedel, da me bodo pobrali v cilju in da bo vse v redu. Nahranili so me, pri njih sem se naspal in spočil, skopal v bazenu in užival v njihovi družbi. Nato so me odpeljali na letališče in me objeli v slovo. Že letos sem jih močno pogrešal! Saudska Arabija pa je zdaj nekaj povsem novega, negotovega.«

Zagotovo je kaj, česar se veseliš. 

»Seveda je. Veselim se športnega vidika dirke, čeprav istočasno čutim močno nostalgijo za Argentino, Perujem, celo Bolivijo. Vedeli smo, da nas bo tam pralo in zeblo, vedeli smo, da bo v Fiambali peklensko vroče, da bodo argentinski kolovozi podobni tem, ki jih imamo tu. Kljub temu v Saudski Arabiji vidim veliko prednost, zaradi katere bo Dakar bolj zanimiv: dirka bo zaradi neznanega terena bolj izenačena. Na južnoameriške Dakarje so se tekmovalci lahko pripravljali tudi na številnih dirkah, Desafio Inca, Atakama, Ruta 40, v Savdski Arabiji pa je velika večina od nas bila le s prstom po zemljevidu.«

Kako se počuti dirkač, ki gre že šestič na najtežji reli na svetu? Dakar že dolgo ni več le dirka, temveč prava religija.

»Še vedno občutim isto veselje, vznemirjenje, strah; ves vrtinec čustev. Malo manj stresa je, kolesje je bolj utečeno, po drugi strani pa nad tabo visijo tudi vsi črni scenariji, ki si jih že doživel. Kar se tiče moje motivacije, je ta na višku, Dakar že komaj čakam, kot se tudi veselim zadnjih intenzivnih priprav z novim motociklom. Letos na Dakar odhajam z reli specialko zadnje generacije, to je s 30 kilogramom lažjim motorjem, kot sem bil vajen, ter oborožen z boljšim znanjem navigacije. Oktobra me namreč čaka intenzivno urjenje v navigaciji, kar pomeni, da me morebitnega odpiranja trase ne bo več strah.« (Smeh)

Ponovno se boš Dakarja lotil v kategoriji ‘malle moto’ oziroma ‘Originals’. V čem je čar kategorije, v katero se vsako leto ‘zateče’ več dirkačev, tudi tistih bolj premožnih, ki bi si z lahkoto privoščili asistenco?

»Zame je ‘malle moto’ dirkanje edini pravi Dakar. To seveda ne pomeni, da v hipotetični situaciji ne bi sprejel sedeža v profesionalni ekipi, seveda bi ga. Priznati pa moram, da si trenutno ničesar ne želim tako močno, kot so malle moto stopničke. Predvsem samemu sebi bi rad dokazal, da sem tega zmožen. Rezultat v tej klasi šteje dvojno, saj si sam za vse, obenem pa je ta kategorija za dirkača varnejša. Zahteva bolj preudarno dirkanje, saj ni ekipe, ki bi ti celo noč ‘šraufala’ motor. Sam sem dovolj nor, da bi v ‘idealnih’ pogojih do konca odprl plin, česar si v ‘malle moto’ ne morem privoščiti.«

Toda kljub temu si na svojih Dakarjih doživel že skoraj vse, kar se doživeti da.

»Padel sem v prepad, povozili so me avtomobili, povozili so me zmagovalci, vozil sem s polomljenimi kostmi, z izpahnjenimi sklepi, brez navigacije in rezervnih delov, domačini so me vlekli, tekmovalci so me vlekli, brez olja sem ostal in celo brez vode. V porodnišnici v Buenos Airesu sem čakal na operacijo, v bolnišnici v San Juanu sem se tresel, da me ne bi tam operirali. Na Dakarju sem doživel svoje najbolj nore trenutke. Težke, a tudi lepe, saj sem dvakrat tudi prevozil ciljno črto.«

Kako se človek počuti, ko zapelje skozi ciljno črto Dakarja?

»Sploh prvič je bilo zelo čustveno, zadnjih deset kilometrov sem se peljal kakšnih petdeset na uro. Težko opišem strah, da bi čisto na koncu, ko preživiš najbolj neverjetne stvari, zgrešil pot, padel … Če zdržiš do zadnjega dne, je najtežji del Dakar prav zadnja povezovalna etapa. To so nori spomini. Dakar je vedno težka finančna borba, a leta 2016 sem še posebej težko zbral denar. Ko sem končno odpotoval v Južno Ameriko, sem bil praktično brez vsega. Dal sem vse, kar sem imel, do zadnjega evra, in ostal marsikomu dolžan.  Za zadnje tri dni mi je v žepu ostalo le še 30 dolarjev. Seveda nisem imel niti za bencin. Imel sem srečo, da mi ga je plačal prijatelj sotekmovalec. Že pred dirko sem kot eden redkih spal v bivaku v šotorju, in ko me je kolega videl, mi je obljubil, da mi plača za hotelsko sobo, če končam dirko. Ko sem v Rosariu nato zares zapeljal skozi cilj, sem najprej pomislil, da me čaka hotelska soba. Toliko moči sem še imel, da sem zapeljal čez ciljno črto, nato pa sem izgubil zavest. Tisti dan sem bil namreč tako napet, da že zjutraj nisem mogel jesti, tako sem se tresel, med etapo pa sem samo odšteval kilometre in pozabil piti.«

Kako pa se človek počuti, ko ga med sipinami pobere helikopter? Njega in njegovo nevozno mašino?

»Ko me je povozil Peterhansel, najprej sploh nisem vedel, kaj se dogaja, saj sem bil omamljen od morfija. Smejal sem se in medicinski ekipi razlagal, kako lepa je narava pod nami. Letos je bilo drugače, saj sem pri polni zavesti gledal razbitine svojega Dakarja. Zgodba z enduro motorjem se ni obnesla, čeprav mi sploh ni šlo tako zelo slabo. Občutek je tako beden, da ga je težko opisati, a na koncu ti ne preostane nič drugega kot to, da sprejmeš poraz. Če ne prej, se strezniš v bivaku, ko vidiš, da se je za marsikoga izšlo še veliko slabše.«

Po šestih Dakarjih si je najbrž težko predstavljati, kako bi bilo videti življenje brez.

»Če bi se zdaj odrekel Dakarju, bi to bilo tako, da sem se odrekel velikemu delu svojega srca. Med dirko se seveda vprašaš, kaj ti je tega treba, to sem se spraševal posebej leta 2018, ko je bilo res težko – organizator se je za 40. obletnico še posebej potrudil, jaz pa sem izjemno malo spal pa še veliko težav z motorjem sem imel. Ko se po dirki pogovarjaš z dirkači, vidiš, da si to govori praktično vsak, že kak dan po Dakarju pa ta misel izgine. Dakar hitro postane tvoje življenje in življenjski slog. Če se mu odrečeš, ti nenadoma ostane ogromno časa. Ta dirka te namreč hoče celega in to celo leto. Pripravljaš se psihično in fizično. S sponzorji je vedno več dela. Živiš v pričakovanju naslednje borbe in to osmišlja tvoje življenje.«

Si še služiš kruh in gume kot asistent na fakulteti?

»Še. Zaključujem tudi doktorat, čeprav gre res malo bolj počasi. V moto športu je še vedno samo en ‘dohtar’. Vale. (Smeh)«

Oglejtesi še simonov povzetek letošnjega reija Dakar:


Delite objavo s prijatelji:
 
 

Nedavne objave: 
  • Zgodba o dveh bratih vam morda reši odnos

    Nekoč sta bila dva brata, Marjan in Jakob, ki sta živela na sosednjih kmetijah in sta se ves čas prepirala. Kot otroka in kasneje mladeniča sta bila brata sicer najboljša prijatelja, skorajda nerazdružljiva. Po štiridesetih letih, ko sta kot soseda živela drug ob drugem, si pomagala in si delila celo […]

  • Luka Basi zbolel in pristal v bolnišnici

    Slovenski pevec Luka Basi ima v zadnjem času izjemno nor delovni ritem. Številni koncerti, snemanje albuma in nastopi na festivalih so očitno terjali svoj davek, saj je moral odpovedati svoj nedavni koncert v Puli. Zaradi slabega počutja in visoke vročine se je moral po pomoč zateči v […]

  • Dobrosrčna Nada vesela, da bo spet komandirala kmete

    Dobrosrčna in delavna kmetica Nada Zorec bo že drugo sezono v šovu Kmetija opravljala delo gospodarice kmetije. »Kar nekaj časa sem potiho upala, da me bodo znova povabili v šov, ko pa sem izvedela, da bom na kmetiji spet ‘komandirala’, sem se seveda zelo razveselila. Saj je to kar častna vloga, […]

  • Kostumi Marilyn Monroe na dražbi: avkcijska hiša želi iztržiti do 80.000 dolarjev

    Med njimi bo rdeča večerna obleka, ki jo je leta 1953 nosila v uspešnici Moški imajo raje plavolaske. Zanjo bi lahko iztržili do 80.000 dolarjev. Rumena svilena obleka, ki jo je igralka nosila leta 1954 v vesternu Reka brez povratka, je ocenjena na 60.000 do 80.000 dolarjev, nekaj podobnega pa v avkcijski hiši […]

  • V živo iz Imole: novosti v ekipi Yamahe za leto 2020

    Trenutno ima Yamaha tovarniško ekipo le v razredu MXGP, v kateri si sedeže trenutno lastita Jeremy Seewer in Romain Febvre. Slednji bo po letošnji sezoni le-to zapustil, kar pomeni, da se v ekipi sprosti mesto, katero bo, po slišanem na tiskovni konferenci sodeč, zasedel Arnaud Tonus. Zajeten kos pogače pa je […]

  • Kia razmišlja o še enem križancu na dnu modelne palete

    Korejska znamka Kia že lep čas, vse od prihoda modela Cee’d prve generacije velja za ugledno in pozornosti vredno avtomobilsko znamko tudi na evropskem trgu. Tudi konkurenca je posledično ne gleda več zviška, vse to pa se nenazadnje odraža v večji priljubljenosti med kupci. Hkrati se zdi, da tudi pri Kii […]

  • Preizkušnje in stiske, s katerimi se je Jim Caviezel soočal v vlogi Jezusa Kristusa

    Kar se tiče njegove vere, Jim Caviezel velja za enega najbolj neposrednih hollywoodskih zvezdnikov. Odkrito se zavzema za življenje ter priznava svojo ljubezen in vdanost Devici Mariji. Nekaj privlačno navdušujočega je na njem, ko v strogo krojeni obleki odigra nekdanjega poklicnega morilca, po spreobrnjenju […]