Vasja Jager (kolumna) o vračanjih

Grem na pico s starimi prijatelji, prisluhnem tračem in osmrtnicam, mogoče naredim krog okoli bloka, v katerem sem živel z družino. Ugotovim, da so nekatere stvari prav take, kot so bile od nekdaj. Nekatere pa so za vedno izgubljene. Potem sedem v avto in se odpeljem nazaj, v sedanjost. Z obema rokama zagrabim volan in gledam predse s steklenimi očmi in včasih me prime, da bi se na glas zjokal. Pa vendar vem, da se bom spet vrnil.

Težak je ta občutek, vendar nujno potreben – še posebej zdaj, ko sem postal oče in nepreklicno stopil v novo obdobje. To je občutek, da nekje vendarle obstaja kraj, ki ima tolikšno moč nad menoj. Živim svoje odraslo življenje, opravljam svoje delo, plačujem položnice, vzgajam otroka – nakar iz domače ilovke proti meni šine spomin, nemara le preblisk, spačena podoba oddaljenega obraza, skoraj pozabljena beseda.

In korenina, po kateri sem zvezan na tisti mali kraj med tistimi griči in senožetmi, se nap­ne in me potegne nazaj; v prsih me stisne, vzamem mobitel, pokličem starega prijatelja, sedem v avto. Da začutim, vedno znova, kdo sem in od kod prihajam. Da vem, da se je to, česar se z leti spomnim vse bolj bežno in vse bolj brezosebno, resnično zgodilo in da se je zgodilo meni.

Gorje, če bi odrezal korenino, po kateri sem povezan s svojim začetkom; isti trenutek, ko bi to storil, bi bil izgubljen, razpršen in za vedno ločen od lastne duše. Sem poskusil, pa nisem zmogel. Zato grem, da vidim in slišim te drage in te preklete ljudi, ob katerih sem zrasel in od katerih sem moral iti. In ko se spet vračam od njih, sem razklan s čustvi. Tako prekleto srečen, ker so še zmeraj tam. In tako neznansko žalosten – ker so še zmeraj tam.





Nedavne objave:




MasterCard - za ljudi, ki ljubijo svobodo.
 
viabuy mastercard
 
Neodvisno od vašega kredita in prihodka.