Vsaka bolečina v sebi nosi nauk, ki ga potrebujemo za naš razvoj

To vprašanje nakazuje resnico, ki jo je nemogoče spregledati. Vsi trpijo; vsakomur krvavi srce iz tega ali onega razloga in vsakdo zaman poskuša zagrabiti srečo, ki si jo zamišlja kot neprekinjeno zaporedje užitkov in zadovoljstev.

Na misel mi je prišla budistična zgodbica, ki me že od nekdaj navdušuje in ki se v knjigah pojavlja z naslovom “Gorčično zrno”. Na kratko – zgodbica govori o bolečini matere, ki je izgubila svojega sina, vendar pa vseeno upa, da ga bo Buddha zahvaljujoč svojim magijskim močem ponovno obudil v življenje. In Buddha materi resnično ne odvzame upanja. Prosi jo le, da mu za oživitev njenega sina prinese gorčično zrno iz hiše, ki ne pozna nesreče … Konec zgodbice je jasen – gorčičnega zrna, ki je zelo posebno, ni dobila nikjer in njena bolečina se je zmanjšala, ko je uvidela, kako množična in velika je bolečina tudi vseh drugih človeških bitij.

Toda dejstvo, da vsi ljudje trpijo, še ne odpravi in ne pojasni obstoja bolečine.

Zato se še enkrat vprašajmo – zakaj ?

Stara učenja, ki so celo starejša od navedene zgodbe, nam pomagajo, da se prebijemo skozi nepregleden labirint bolečine.

Na splošno pravijo, da je bolečina posledica neznanja, zaradi katerega nabiramo eno bolečino za drugo oziroma nabiramo vzroke, ki so povzročili to bolečino. Nismo zmožni priti do samih korenin, da bi odkrili globok izvor tega, kar nam povzroča trpljenje, temveč ostajamo samo na površju bolečine, tam, kjer jo najbolj čutimo, in tam, kjer je najmanjša možnost, da se izmuznemo iz zanke.

Ne poznamo vzroka tega, kar se nam dogaja, vendar ne poznamo niti samih sebe, s čimer se nezmožnost za pozitivno delovanje še dodatno poveča. Poleg tega ne poznamo niti ostalih temeljnih zakonov narave, tako da se zaradi neznanja naša bolečina ponovno poveča. Morali bi vedeti, da nobena bolečina ni večna, da nobena bolečina ne more obstati pred močnim zamahom konstruktivne volje.

Nič, ne stanje sreče ne stanje bolečine ne more trajati večno. Treba se je torej naučiti plesati s časom, da bi našli enega od možnih izhodov iz labirinta.

Bolečina zaradi tega, kar se bo zgodilo v prihodnosti, je nesmiselna, ker je to trpljenje nekoristno, prenagljeno in morda brez pravega razloga. Sicer drži, da prihodnost ustvarjamo že v sedanjosti, vendar tudi drži, da je strah pred prihodnostjo klica prihodnjih nesreč, medtem ko trdna in pozitivna volja daje prostor ugodnejšim okoliščinam, ki se lahko prav tako začnejo razvijati v sedanjosti.

Bolečina zaradi preteklih stvari je, kot da bi skušali truplo ljubljenega človeka zadržati doma in si pri tem neprestano ponavljali, da ni umrl. To je, kot da bi tisočkrat uprli svoj pogled v neresničnost telesa, ki ne obstaja več, ker ne bi poznali druge, duhovne resničnosti, ki nedvomno obstaja.

Glede sedanje bolečine pa lahko rečemo le, da je to samo zbodljaj, ki hitro potone v preteklost, da bi odstopil mesto prihodnosti. Neki modrec je dejal, da so ljudje zaradi ene in iste stvari pripravljeni trpeti trikrat – ko čakajo, da se nekaj zgodi; takrat, ko se zgodi; in potem ko se je že zgodilo. To samo še dodatno potrjuje predpostavko, da je “nevednost mati vseh bolečin”.

Po vzhodnih učenjih – spomnimo se samo zgornje budistične zgodbice – je bolečina prenosnik zavesti, kar pomeni, da vsaka bolečina v sebi nosi nauk, potreben za naš razvoj. Ravno bolečina je namreč tista, ki od nas terja, da se ustavimo in se vprašamo. Brez bolečine si nikoli ne bi zastavili tega tako pogostega vprašanja: “Zakaj ravno jaz?” Vendar bi nato hitro uvideli, da se to ne dogaja le meni … Brez bolečine ne bi raziskovali skrivnih zakonov narave, ki so gibalo vseh stvari, dogodkov in ljudi.

Če se samo za hip ozremo naokoli, bomo videli trpljenje – trpi seme, ki klije, da bi iz njega zraslo drevo; trpi led, ki se topi zaradi toplote; trpi voda, ki se spremeni v led zaradi hladu, in trpi človek, ki mora, da bi se razvijal, pretrgati stare okove v svoji ječi materije.

Toda za vsemi temi bolečinami se skriva nepoznana sreča – polnost semena, vode, človeške duše, ki sredi megle odkrivajo zanesljivo svetlobo svoje lastne usode.

prof. Delia Steinberg Guzmán, predsednica mednarodne Nove Akropole, www.akropola.org


Delite objavo s prijatelji:
 
 

Nedavne objave: 
  • Kaj je bilo potrebno, da sem prenehala vpiti na svoje otroke

    Priznam, v preteklosti sem vpila na otroke. Veliko. Včasih sem vpila iz jeze, ker sem morala vedno znova in znova ponavljati ista navodila. Govorila sem tako glasno, da sem sama pri sebi ugotovila, da dobesedno kričim na otroke. Nisem bila ponosna na to, ampak zdelo se mi je, da je bilo upravičeno – kaj pa […] The post […]

  • Kako celimo rane, da ne ostane brazgotina

    Celjenje poškodovanega kožnega tkiva je občutljiv proces, ki ga delimo na več faz. Med vnetno fazo, ki traja od dva do šest dni, je rana otekla, pordela in boleča, saj se celice borijo proti vdoru bakterij. Za njo nastopi proliferativna faza celjenja, traja od tri do štiri tedne, ko začnejo celice […]

  • Kaj vpliva na okus otrok ?

    Včasih se staršem zdi, da otroci najraje posegajo po živilih, ki najbolj škodujejo njihovemu zdravju. Vendar ni nujno vedno tako – v raziskavi, objavljeni v reviji Food Quality and Preference, so med seboj primerjali okus otrok iz različnih držav in prišli do zanimivih zaključkov. Ugotovili so, […]

  • Babice in dedki so v družini neprecenljivi

    A tudi ljubezen starih staršev ne sme postati samoumevna. Treba si jo je zaslužiti, pri čemer so pomembni odnosi med vsemi generacijami v družini. Otroci z izjemnim čustvenim nabojem doživljajo nekoga, ki ga imajo radi in ga spoštujejo tudi njihovi starši: »Kadar je mamica bolna, pride babica in […]

  • Umrl je hollywoodski velikan, nikoli več ne bo sedel na motor

    Fonda je v petek zjutraj umrl na svojem domu v Los Angelesu, obkrožen z družino. Uradni vzrok smrti je bila odpoved dihanja zaradi pljučnega raka. “Z globoko žalostjo sporočamo novico, da je Peter Fonda umrl,” je potrdil tiskovni predstavnik družine. “V enem najbolj žalostnih trenutkov […]

  • Telovadimo v prijetni svežini bližnjega gozda

    Če vaša rekreacija postaja vse bolj monotona in vas vedno iste vaje v zatohli telovadnici že spravljajo ob pamet, je čas za osvežitev. Pobegnite v gozd, kjer so temperature znosnejše, narava pa polna energije, ki si jo lahko načrpate tudi zase. Že deset minut je dovolj, pravijo strokovnjaki, pa boste po […]

  • Podnevi varuška, ponoči rock zvezda, vse to in še več je Petra Rakić

    Sebe pogosto opišete z besedami: rojena na Hrvaškem, odraščala v Ljubljani, s srbskim poreklom … Tako je, moja mama je Hrvatica iz Zagreba, oče pa Srb iz Banjaluke, ki se je v najstniških letih preselil v Kranj. Spoznala sta se na počitnicah v Poreču in se prav tam odločila zasnovati […]