Vsega je kriv pujsek Odi

Žalostne zgodbice z (največkrat) srečnim koncem o živalih, ki so pri njej našle varno zatočišče, svobodo, dom in bi se sicer po vsej verjetnosti znašle na krožnikih, odpirajo oči. Pred nami veselo zaživijo pujski Odi, Stella, Lana, pa purana Isabella in Aleksander, krava Mika, bik Miško ter druge živali, o katerih zaradi splošnega družbenega prepričanja sicer bolj razmišljamo kot o hrani in ne kot o čudovitih živih bitjih.

»Ljudem sem želela skozi svoje oči in izkušnje prikazati, da so vse te živali čuteča bitja, ki premorejo čustva tako kot mi. Da so tudi one skrbne mame, nagajivi mladički, da tudi one občutijo strah, bolečino in so lahko neverjetno sočutne,« pravi Ksenija. »Odkar sem prebrala tvojo knjigico, povsem drugače gledam na pujske, tako jih do zdaj nisem videla,« ji je dejala njena zdravnica in Ksenija je prepričana, da bodo enako čutili tudi drugi. Ko se poglobiš v usode in življenja njenih živali, ki imajo seveda vsaka svoj značaj, želje in navade, si preprosto ne moreš več zatiskati oči. »Nikomur od živinorejcev ne bi škodilo, če bi na te živali za trenutek pogledal skozi moje oči, to je največ, kar lahko dam. Potem se lahko vsakdo sam odloči, kaj bo naredil s tem, ne more pa več reči, da ni videl.«

koki7

Foto: Andrej Križ
Zadovoljni puran se prha.

Pujsek, ki ji je odprl oči

»Nihče ne odide prej, preden ne izpolni naloge, s katero je prišel na svet,« pravi. Njeno pot ji je pravzaprav pokazal Odi, pujsek, mala vesoljska kreatura z velikim rilcem in ogromnimi uhlji, zaradi katerih se je zdelo, da bo poletel. »Z rilčkom se je prerinil v moje naročje in v manj kot 24 urah zasedel moje srce, ki nikoli dotlej ni utripalo za živali njegove vrste.« Ko sta z možem Lukom dobila otroka Pika in Tea – drugega za drugim, sta jima želela omogočiti otroštvo v naravi namesto v blokovskem naselju glavnega mesta. Zato so najeli hišico z vrtom na obrobju Ljubljane in v njihov dom so začele spontano prihajati živali. Tudi Odi. Z igrivostjo, spontanostjo, prisrčnostjo in veseljem do življenja jim je lepšal vsakdan, dokler ni zbolel in skoraj čez noč postal hrom na zadnji nogi. Nedolgo zatem se je poslovil. »Spraševali smo se, kaj smo storili narobe, a na koncu spoznali, da je problem veliko širši. Da bi bila reja pujskov ekonomična, morajo v najkrajšem možnem času pridobiti veliko telesno maso. Selekcijska vzreja za meso pa je iz prašičjih teles ustvarila ogromne mase, ki jim razvoj skeleta ne zmore slediti. Nekateri tako klonejo. Pri igri z živalskimi telesi nihče ni gledal nanje, saj gre večina pujskov pod nož že po nekaj mesecih,« je v knjigi zapisala Ksenija. »Selekcijska vzreja živali za meso, mleko, jajca povzroča genske spremembe, na škodo teh živali. Pri kokoših je najpogostejši vzrok smrti okvara reproduktivnih organov, ker so vzgojene, da nesejo nenormalno količino jajc. Piščanci brojlerji po štiridesetih dneh klecajo pod preveliko telesno težo. Kot otrok sem živela ob podobah srečnih kokoši, veselih pujskov in kravah na pašnikih, potem pa odkrila, da vse skupaj ni čisto tako. Smrt teh živali se mi zdi še najmanj sporna, huje se mi zdi, da jim vzamemo vse, za kar je vredno živeti. Mnoge ne vidijo sonca, se ne parijo, ne vzgajajo svojega naraščaja. Odi nam je odprl ta svet, pokazal je na krivice. Bolečina in spoznanja ob njegovem odhodu so nas postavili na drugo raven dojemanja. Če se ne bi tako zgodaj poslovil in bi izživel svoje življenje, tudi zavoda verjetno ne bi bilo.«

Prašič in raca na rentgenu ?

Pred temi dogodki ni razmišljala tako kot danes, tudi sama je bila na kolinah in ni videla onkraj naučene perspektive, kot je denimo, da je pujs za prehrano in ne žival s svojim značajem in dušo, kot dojemamo pse in mačke. S prihodom različnih živali na kmetijo je bilo spoznanj vedno več. Ko je v sporu med puranjim parom Aleksandrom in Isabello ter racmanom slednji Isabelli s kljunom razparal kožo na prsih, da jo je bilo treba zašiti, se veterinar na vasi še nikdar ni spopadel s takim primerom. A se je poučil in jo na koncu rešil. »Znamo operirati tetive pri papigah, imamo izkušnje z eksotičnimi živalmi, pri psih in mačkah operiramo tisoč in eno stvar, kako je potem mogoče, da se nihče ne ukvarja z operacijami kokoši, rac in puranov, sem se spraševala. Veterina se na področju živali, ki jih ljudje določamo za rejne, ne razvija v smeri medicine, ampak zgolj preventive. Kdo bo plačal za rentgen prašiča ali zdravil zlom noge pri raci? Te živali, ki jim srce bije enako kot drugim živalim, končajo na kuhinjskih mizah, ne na operacijskih. Na rentgene in preiskave smo potem v naslednjih letih zvozili ogromno živali, zato mislim, da je prakse danes bistveno več.«

Delamo jim krivico

Največjo krivico delamo prašičem in kokošim, je prepričana Ksenija. »Ker jih napačno razumemo. Kokoši imamo za trapaste. Sploh ne pomislimo, da so to ptice, ki imajo rade svobodo. Prašiči pa so za človekom, človeku podobnim opicam, delfinom in sloni na petem mestu po inteligenci, sposobni neverjetne empatije.« Zaradi Odija je z njimi začela preživljati vedno več časa in spustili so jo v svoj svet. »Optimistični so do konca, radovedni, sočutni. Človeka takoj začutijo in dobro vedo, ali je dobronameren ali ne. Kadar nas obišče kakšen človek s slabo energijo, ga pujska Stella niti pogledala ne bo.« Ksenija in Luka sta svoji razširjeni družini pred dvema letoma končno našla pravi dom na tri hektarje veliki kmetiji v osrčju Slovenskih goric. Vse živali so dobile svoj kotiček, po katerem svobodno letajo, se sprehajajo sklepajo prijateljstva. Ob prihodu na domačijo pride najprej nasproti pujsa Stella, ki si je tako kot še nekateri na domačiji pravzaprav sama rešila življenje s skokom iz slabo zavarovane prikolice. Danes pa je Ksenjin navdih za zgodbice o pujski Stelli. Ob njej se prostodušno sprehajajo race, purani, tu in tam se pritepe kakšna od več kot ducata mačk. Potem pa nas Ksenija predstavi še drugim rešenim prebivalcem njihove kmetije. Prav na robu travnika se paseta bik Miško in krava Mika, ki ju komaj vidimo. A ko ju Ksenija pokliče po imenih, hitro pritečeta k njej. »Včasih pobegneta in me iz vasi pokličejo, naj pridem ponju. Ko ju pokličem, gresta lepo sama za menoj po cesti, kot dva kužka.« Z njima ima pač poseben odnos, skomigne z rameni. Vsak dan jo kličejo ljudje, ki bi radi našli dom za kakšno žival, vendar žal nima več prostora.

koki3

Foto: Andrej Križ
Pujsi so uživači.

»Mačke ali kužke še kdo vzame, pujsom pa zelo težko najdem dom. Ljudje se jih sramujejo, bojijo, ker ne znajo z njimi. Redki so, ki vzamejo farmskega prašiča in mi obljubijo, da bo z njimi do konca svojega življenja.« Zato se je začela najbolj posvečati pujsom. »Oni imajo tako radi življenje, so veliki hedonisti, prostodušne narave, zadovoljni so z malim, se vsega veselijo in imajo ogromno zaupanja v človeka. Še posnetki iz klavnic kažejo, da ranjeni pujski niso šli stran od človeka, ampak še vedno k njemu po pomoč. Po sestavi je njihova koža podobna naši, dokazano je, da svinja lahko donosi človeški zarodek, vendar se zaradi etičnih zadržkov tega ne počne, mnogi stari ljudje imajo prašičjo srčno zaklopko. Imamo predsodke, da so umazani – saj so, od blata, ampak svojo okolico imajo radi čisto, ker jim koža ne diha, se hladijo v blatni vodi. Pri hrani so izbirčni, jedo želod, žir, pojedo ogromno detelje, trave, zelišč, koreninic. Drug drugega ščitijo in moji pujsi ščitijo tudi mene. O nas vedo več kot ljudje, za katere mislimo, da nas najbolj poznajo. Ne moreš jih pretentati, vedo, kdaj smo veseli ali žalostni. Stella je recimo ena najbolj sočutnih članic naše družine. Če bi ji dovolili, bi vso žalost prevzela nase. Ne bom pozabila trenutka, ko je na obisk prišla prijateljica iz Hrvaške, ki je videla že toliko pujskov, ki nikdar ne bodo občutili svobode in sonca. Ob pogledu na zadovoljno Stello, ki jo je pozdravila ob prihodu, so se ji ulile solze. Stello je pobožala po glavi, ona pa je z rilcem v istem trenutku začela lizati njene solze. Takrat sem pravzaprav dojela, koliko empatije so pujsi v resnici zmožni. Da sem noseča (Ksenija namreč v kratkem pričakuje tretjega otročička, op. a.), je vedela še pred mano, ko je začela glavo dajati na moj trebuh.«

Preberite knjižico

Družina se preživlja bolj ali manj z Lukovo plačo, ampak v prihodnosti si Ksenija veliko več obeta tudi od Zavoda Koki, katerega osnovno poslanstvo je bolj kot reševanje živali širjenje zavesti o njih s publikacijami, koledarji, predavanji in zdaj seveda tudi z omenjeno knjigo, katere izkupiček gre za kmetijo. »Financiramo se tudi z dražbami portretov živali, ki jih narišejo umetniki, ki prihajajo k nam, pomagamo si z donacijami ljudi, ki se jim zdi vredno ohranjati take kraje. Naučila sem se, da če nekomu toliko daješ, kot jaz dajem tem živalim, je pomembno, da znam sprejeti tudi pomoč, ki mi jo potem ponudi nekdo drug, ker dejansko vsega ne zmorem sama.« Ksenjino razmišljanje za prihodnost sega še veliko dlje, ima ogromno načrtov, za katere smo prepričani, da jih bo s svojo iskreno ljubeznijo do živih bitij uspela izpeljati. Knjižico Živali, moje prijateljice pa le preberite, ne samo zaradi njih, temveč tudi zaradi sebe!

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_37


Delite objavo s prijatelji:
 
 


Nedavne objave: 
  • Vremenska napoved: Slovenija in Evropa

    Naš vremenski pripomoček omogoča prikaz vremena za kraje v Sloveniji (napoved za 3 dni v 3 urnih intervalih) in Evropi (napoved za 3 dni v 24 urnih intervalih), temperaturo in pretok slovenskega morja, rek in jezer, količino zapadlega snega v Sloveniji, statistične podatke in vremensko napoved z besedo. Podatki so […]

  • To je nova ženska-mačka v filmu Batman

    Zoe Kravitz, hčerka glasbenika Lennyja Kravitza in igralke Lise Bonet, znana po vlogi v televizijski seriji HBO Male laži, je ženski-mački iz Batmana glas posodila že v Lego Batman Filmu iz leta 2017. Sedaj bo Catwoman, znana tudi z imenom Selina Kyle, odigrala še v filmu The Batman, ki v kinematografe po svetu po […]

  • Miranda Kerr že tretjič mamica

    Miranda Kerr, 36-letna avstralska manekenka, in njen mož, 29-letni poslovnež Evan Spiegel, ki po zakonskih vodah plujeta od maja 2017, sta se razveselila drugega skupnega otročka. Novinarji avstralske izdaje revije Marie Claire so o porodu poročali že konec preteklega tedna, zdaj pa smo dočakali še uradno […]

  • Hčerka glasbenika Lennyja Kravitza bo Catwoman v novem Batmanu

    Zoe Kravitz, hčerka glasbenika Lennyja Kravitza in igralke Lise Bonet, znana po vlogi v televizijski seriji HBO Male laži, je ženski-mački iz Batmana glas posodila že v Lego Batman Filmu iz leta 2017. Sedaj bo Catwoman, znana tudi z imenom Selina Kyle, odigrala še v filmu The Batman, ki v kinematografe po svetu po […]

  • Balkanska mladina bolje zvija džointe, kot pite

    Kokain v bureku ? Ja, tudi to lahko zasledite v neobičajnem videospotu skupine Leni Kravac. In prav okrog bureka oz. okrog pit, kot jih imenujejo v Bosni, so ustvarjalci spletli zgodbo, ki opisuje življenje mladine in hitro bledenje tradicionalnih vrednot, ki jih v njihove roke precej neuspešno predajajo starejše […]

  • Špela Grošelj najbolj srečna, ko teče s svojo 75-letno mamo

    “Ponedeljkov tek, bil si kar kulski. Motivacija za 7/10, hitrost nog 4/10, pulz soliden, mamina dobra volja in zagnanost za 12 točk! Ima jih 75, teče pa kot da bi bila 30,” je Špela Grošelj zapisala na svojem Instagram profilu in pokazala, da sta z mamo na teku zares uživali. Pevka se z mamo velikokrat The […]

  • 10 razlogov, zakaj se ne morete znebiti maščobe na trebuhu

    Maščoba na trebuhu je tista, ki je najbolj trdovratna in se je je najtežje znebiti. Tu je nekaj dokazanih razlogov, zakaj se te maščobe ne morete znebiti za vedno. Nekaj maščobe na trebuhu je v resnici dobro za vas. Maščoba tam varuje trebuh, prebavila in druge pomembne organe. A preveč […]


Iskanje po vsebini: