Vzorec borbe: Prenehajte se boriti

Spoznala sem, da je bila izčrpanost posledica moje temeljne naravnanosti do sveta, katere energijska podlaga je bil vzorec naprezanja in borbe. Borbe v smislu prepričanja, da je življenje težko, da moram biti pripravljena na neizbežne izgube in delati brez prestanka, da bom lahko dosegla to, kar si želim.

Kljub dejstvu, da sem bila vedno polna optimizma in navdušenja, sem prišla do uvida, da me takšen odnos do življenja postopoma izčrpava. Premišljevala sem o tem, kako sta me napor in borba sicer pripeljala do številnih dosežkov, vendar pa mi tovrsten način sedaj ne koristi več tako kot včasih. Zdelo se mi je, kot da sem naletela na zid – spoznala sem, da sem vso svojo življenjsko energijo vlagala v stalno naprezanje, da bi dosegla svoje cilje in jasno uvidela, da tako ne morem več nadaljevati.

Prišla sem do točke, ko sem bolj ali manj dosegla cilje, ki sem si jih v življenju zastavila, a sem kljub temu čutila v sebi močno potrebo po naprezanju in borbi – potrebo, ki je izhajala iz nekega občutja pomanjkanja in prepričanja, da obstaja nekaj, kar me lahko notranje zapolni. Spoznala sem, da me je celo življenje naprej poganjal ta notranji mehanizem borbe. Naprezanje in borba sta mi bila domača, ob tem sem se počutila normalno in izredno varno. Nasprotno sem se ob tem, da samo SEM, brez da se nenehno za nekaj trudim in borim, počutila čudno in nelagodno.

Vse to me pripeljalo na pot odkrivanja, kaj vse se skriva za to potrebo po borbi.

Naposled sem prišla do spoznanja, da je borba osnovana na ponotranjenem prepričanju o nezadostnosti – prepričanju, da takšni, kot smo, nismo dovolj dobri, nismo celi, nismo vredni. Takšna naravnanost krepi naše občutke sramu in nezadostnosti. V mehanizmu borbe se namreč skriva obup; občutek, da moramo nenehno kompenzirati nek svoj notranji manko. Predpostavlja, da taki kot smo sedaj, nismo dovolj dobri. V ozadju se skriva tihi imperativ »moraš« in nekakšna stalna vznemirjenost ter kaotičnost.

Notranji mehanizem borbe kaže na dvom v svojo lastno vrednost.

V otroštvu smo se morali v večini zelo truditi, da smo dokazali svojo lastno vrednost, bodisi v šoli, nato preko študija, športnih aktivnosti ali kakšne druge oblike tekmovalnega udejstvovanja. Vendar pa obstaja še globlja raven borbe in sicer mehanizem čustvenega preživetja v okviru lastne družine. Otrokove možnosti so precej omejene, saj je njegovo preživetje v celoti odvisno od odraslih. Močna volja je bila tista, ki je mnogim izmed nas pomagala preživeti izzive otroških let; vsaka celica v naših majhnih telesih je nezavedno stremela k preživetju, ki je bilo vselej vezano na takšno ali drugačno obliko ugajanja odraslim v našem okolju.

Prepričanje, da se je v življenju potrebno boriti, je podaljšek nezavednega prepričanja iz zgodnjih let našega otroštva; prepričanja, da se moramo boriti in naprezati zato, da si zaslužimo ljubezen svojih staršev.

Notranja potreba po borbi tako korenini v nedolžnem, bolečem prepričanju, da nas bodo starši sprejeli in zadovoljili vse naše čustvene potrebe, če bomo le zbrali voljo in vložili zadostno mero truda v to, da postanemo ‘dovolj dobri’. Prepričani smo, da je vse v naših rokah in da je od nas samih odvisno ali si bomo ‘zaslužili’ ljubezen in odobravanje s strani staršev.

Opuščanje potrebe po borbi je posledica globokega spoznanja, da je to TO in da nam ni potrebno storiti ničesar. Kamor moraš priti, namreč že hodiš oziroma si na nek način že tam.

Otroku, ki si prizadeva za ljubezen enega izmed staršev, daje takšen način delovanja občutek varnosti. V ozadju je namreč predpostavka, da bodo njegove potrebe nekoč zadovoljene, saj se lahko vselej še bolj potrudi in postane ‘boljši’, kot je. Mehanizem borbe nam vzbuja upanje, da bomo nekega dne dovolj dobri, da si bomo ‘zaslužili’ ljubezen in nego, ki jo potrebujemo.

Občutek manjvrednosti ali potreba po izpopolnjevanju je kakor zvezda Severnica, ki nas usmerja k navidezno nedosegljivemu cilju ‘tak kot sem, sem v redu’. Za otroka je vlaganje truda v to, da postaja vse boljši, edina stvar, ki je v njegovih rokah in jo lahko nadzoruje.

Eno izmed ključnih prepričanj v razvoju otroka temelji na njegovi potrebi, da svoje starše doživlja kot vsemogočne in popolne. Največjo grožnjo zanj predstavljajo občutki popolne osamljenosti in zapuščenosti, zavedanje vseh nesoglasij med staršema ter občutenje tega, kako nepopolna in disfunkcionalna sta njegova starša v resnici. Zaupanje v to, da sta starša popolna in izključno dobronamerna, otroku daje občutek varnosti in mu omogoča optimalen razvoj v odraslo osebo. Če bi na primer otrok zares uvidel, kako nepopolnega in neskrbnega starša ima, bi ga to tako potrlo, da bi lahko to spoznanje ogrozilo njegovo preživetje.

V potrebi po večnem naprezanju in borbi se skriva nezavedno prepričanje, da si v resnici ne zaslužite tega, kar si želite (da tega niste vredni) in da lahko to dosežete zgolj s trpljenjem ter z veliko mero vloženega truda.

Gre za prepričanje, da se bo morda vse uredilo, a le pod pogojem, da boste še bolj trdo delali, vložili še več truda in se naprezali preko svojih zmožnosti. Ko odrastemo, začnemo to nezavedno prepričanje projicirati v vse možne ljudi: nerazumevajočega šefa; partnerja, ki se ne želi resnično vezati; zakonca, ki se boji čustvene bližine itd. Prav tako to prepričanje radi projiciramo v različne stvari in situacije: novo hišo, avto, diplomo ter katerokoli stvar za katero verjamete, da vam bo prinesla potrditev in občutek izpolnjenosti.

Kot odrasle osebe si moramo, vkolikor se želimo resnično osvoboditi potrebe po borbi, dovoliti, da iskreno žalujemo za vsemi dogodki iz svojega otroštva, ko smo se bili za svoje preživetje (da bi bili sprejeti in ljubljeni) primorani boriti.

Ko se zavestno odločimo, da se ne bomo več odzivali na način borbe in nenehnega naprezanja, se nam odpre možnost, da začutimo potlačeno žalost, ki se skriva v ozadju te potrebe. In še globlje pod to žalostjo se nahajajo neizmerne zaloge energije, ustvarjalne sile, miru ter notranji vir navdiha in moči.

V tem, da je znotraj nas še vedno aktivna potreba po borbi, se zrcali dejstvo, da se še nismo zares soočili s svojo preteklostjo. Borimo se proti resnici, ki se skriva v samem jedru naše lastne bolečine. Ko to bolečino enkrat sprejmemo in predelamo (si dovolimo žalovati za preteklostjo), lahko samozavestno dostopamo do svoje notranje moči na lahkoten in radosten način.

Ko se osvobodimo prepričanja, da si moramo svojo srečo ‘zaslužiti’ in da je življenje težko, si s tem ustvarimo notranji prostor, kjer lahko občutimo svojo resnično vrednost, ki ni pogojena s tem koliko si v življenju prizadevamo, trudimo ali se borimo. Naša resnična vrednost nam je že dana preko našega obstoja – vredni smo že samo zato, ker PREPROSTO SMO.

Če sprejmete trditev, da se vam za lastno srečo ni potrebno boriti, pomeni, da globoko v sebi verjamete, da ste je resnično vredni. Kot po čudežu se vam na podlagi tega globokega spoznanja, ki ga sedaj začnete tudi utelešati, življenje preoblikuje do te mere, da začnete uživati v njegovi polnosti, lahkotnosti (stvari se odvijajo brez pretiranega truda), harmoniji in naravnemu toku obilja.

Mehanizem borbe predpostavlja, da je zunanji svet bolj resničen od notranjega, kar sicer drži v očeh otroka, ki je še vedno v fazi razvoja in je zavoljo tega odvisen od svojih staršev. Ko smo enkrat odrasli in celoviti, se vse bolj usmerjamo tudi navznoter, kar pomeni, da se lahko osvobodimo te potrebe po borbi z zavedanjem, da nas življenje spontano pelje k uresničevanju naših želja, pod pogojem, da ohranjamo notranji fokus in zavedanje – visoko raven zavesti. Povrne se nam zaupanje v življenje in doživljamo ga kot prijaznega ter dobrohotnega. Opuščanje potrebe po borbi je oblika odraščanja.

Včasih nezavedno izkazujemo ljubezen do svoje družine tako, da ohranjamo stara družinska prepričanja. Če ste odraščali s prepričanjem, da je življenje težko in da se je potrebno za vsako stvar boriti, se lahko ne da bi se tega povsem zavedali počutite krivi ali imate v sebi nek nejasen občutek, da izdajate svojo lastno družino, ko se odločite spustiti tovrstna prepričanja ter sprejeti drugačen odnos do življenja (da je življenje lahko lahkotno in radostno). Za to je dejansko potreben pogum, saj se lahko zgodi, da se bodo člani vaše družine počutili odrinjene in izdane tisti trenutek, ko se vam bo zaradi vaših novih pogledov in prepričanj življenje začelo spreminjati.

Kot otrok, ki je bil v odnosu do mame primoran prevzeti starševsko vlogo, sem dolgo živela v prepričanju, da bo moja mama nekega dne postala takšna mati, kakršno sem v resnici potrebovala, če jo bom le v zadostni meri podpirala. Želela sem si njenega odobravanja, vendar si nisem upala biti preveč dobra ali uspešna, da se ona ne bi počutila ogroženo in se zavoljo tega umaknila.

Šlo je za dvorezen meč in nikoli nisem zares vedela, kako naj se obnašam. Če bi kot deklica prišla do tega spoznanja, bi me to najbrž čustveno uničilo. Moje nezavedno prepričanje je bilo: »Če bom ostajala majhna in neopazna, bo mama tukaj zame«. To je pomenilo, da s tem, ko ostajam na nek način nemočna in majhna, svoji materi omogočim, da poskrbi zame in zadovolji moje potrebe.

Opazila sem, da sem se pred vsakim večjim prebojem v svojem življenju vedno znova zakrčila in omahovala, poleg tega pa se je v meni vzbujala žalost, da je ni ob meni. Na globoki nezavedni ravni sem hrepenela po tem, da bi bila ob meni ter zapolnila vrzel mojih nezadovoljenih čustvenih potreb iz otroštva. Deklica v meni je še vedno čakala in upala, da se bo njena mati spremenila in postala takšna mama kot jo je v otroštvu potrebovala.

Moje življenje se je spremenilo, ko sem zares ponotranjila to globoko spoznanje:ne glede na to, kako zelo se bom trudila in borila, ne glede na to, kaj vse bom v življenju dosegla in kako zelo bom uspešna, nikoli ne bom imela takšne matere kot sem jo potrebovala. To me je pripeljalo do uvida, da se mi ni več potrebno boriti ali na kakršenkoli način trpeti, saj me ta pot ne pelje prav nikamor. Obenem mi je pomagalo spoznati, da nisem sama kriva za materino borbo in njene težave, prav tako pa nisem odgovorna za njihovo razreševanje.

Ta razmislek mi je omogočil, da sem znova začutila depresijo in osamljenost – težke občutke pred katerimi sem v otroštvu bežala tako, da sem si nenehno prizadevala biti boljša. Ti občutki bi me v otroštvu najbrž pokopali, vendar pa sem jim v odraslosti s pomočjo strokovne podpore in oseb, ki jim zaupam, znova odprla in si jih dovolila začutiti v vsej njihovi intenziteti. Presenečena sem bila, ko sem pod vso to žalostjo in obupom odkrila, da se v meni odpira nek nov prostor – prostor radosti spoznavanja bogastva in brezmejnosti jedra moje biti, ki je in vedno bo neodtujljiv del mene. Saj sem to JAZ.

Poudariti je treba, da obstaja razlika med naprezanjem/borbo in našo osredotočenostjo na to, da uspešno izpeljemo vse korake na poti do uresničenja zadanih ciljev. Razlika je v tem, da vas naprezanje in borba izčrpavata, medtem ko vas osredotočeno delovanje energijsko napolnjuje. Naprezanje je namreč oblika zakrčenosti, ki je v nasprotju z usmerjenim delovanjem, za katerega je značilno dopuščanje, prisotnost, počitek in širitev.

S tem, ko opuščate potrebo po borbi, se tudi vaše fizično telo vse bolj odpira in vam začne predajati sporočila, ki jim lahko zaupate. Spremeni se tudi vaša energija, saj sedaj utelešate in oddajate ekspanzivne energije, ki koristijo tudi ljudem okrog vas. Poveča se vaša moč manifestacije in poudarek ni več na ‘delati’, temveč ‘preprosto biti’. S tem, ko živite svojo avtentični JAZ, se avtomatično odprete izkušanju obilja in notranje harmonije. Vaše bivanje postaja lahkotnejše, izzivi, s katerimi se srečujete, pa zgolj pripomorejo k temu, da se še bolj uskladite s svojo notranjo resnico. V ozadju borbe in žalosti se namreč skrivata vsa lepota in moč vašega resničnega jaza.

Ta članek predstavlja delo ameriške psihologinje, mednarodne predavateljice in mentorice za osebno rast Bethany Webster.


Delite objavo s prijatelji:
 
 


Nedavne objave: 
  • Te legende francoskega filma ni več

    Bivša žena režiserja Jean-Paula Godarda je igrala v sedmih njegovih filmi, tudi v znamenitem Norem Pierrotu (1965). Preden jo je opazil Godard, je bila že uspešna manekenka. Leta 1961 je pri rosnih 21 letih že prejela nagrado za najboljšo žensko vlogo na berlinskem filmskem festivalu v Godardovem filmu […]

  • Testenin po kuhanju nikoli ne spirajte

    Nikar ne delajte tega, saj spiranje testenin močno poslabša njihov okus. Poleg tega voda odplakne škrob, ki sicer vpliva na to, da se na testenine bolje prime omaka. Če jih torej po kuhi splaknete z vodo, si delate medvedjo uslugo. Kuharji odsvetujejo tudi dodajanje olja v vodo, v kateri kuhate testenine. Slednje bodo po […]

  • Organ, na katerega bi morali bolj paziti

    Jetra so sestavljena iz treh milijard jetrnih celic, v katerih hkrati poteka petsto presnovnih procesov. Telo brez jeter ne more delovati, saj se borijo proti okužbam in boleznim, filtrirajo strupe v telesu in jih uničujejo oziroma razstrupljajo telo, čistijo kri, so odgovorna za raven holesterola in procesirajo zaužito hrano. […]

  • Karakteristike žensk, ki jih moški obožujejo

    Mnoge ženske so prepričane, da moški iščejo le lepe in mlade ženske, ko si izbirajo partnerke, a temu ni tako. Čeprav jim kdaj pa kdaj pogled uide za kakšno lepo in atraktivno žensko, to še ne pomeni, da si jo želijo tudi za partnerko. Moški se pri ženskah osredotočajo […]

  • Mož slavne igralke je ljubosumen na … zajca !

    Avstralska igralka in filmska producentka Margot Robbie si postelje ne deli le s svojim možem, 29-letnim angleškim režiserjem in producentom Tomom Ackerleyjem, ampak tudi s plišasto igračko. Čeprav je julija dopolnila 29 let, še vedno vsako noč spi s plišastim zajčkom, ki mu je nadela ime […]

  • Rebeka Dremelj nasmejana do ušes

    Pevka in mamica Rebeka Dremelj se noro veseli prazničnega decembra, saj takrat praznuje kar dve obletnici. Prva je rojstvo njene hčerke in druga zaroka z njenim Sandijem. »December je zame prav posebno čaroben. Najprej zato, ker sva se v tem mesecu zaročila s Sandijem, pa tudi zato, ker se je v tem mesecu rodila moja The […]

  • To je sestra Gorke Berden

    »Čila je od mene mlajša osem let in je po poklicu restavratorka. Obe naju je precej zaznamovalo življenje v tujini. Kot najstnica sem se z njo in mamo najprej preselila v Lizbono, pozneje smo bile štiri leta v Strasbourgu, nato pa sem sedem let preživela v Parizu, kjer sem študirala dramsko igro,« […]

  • Tako velik je že Burakov sin

    Priljubljeni igralec Burak Özçivit, ki je v Sloveniji navdušil z vlogo Kemala v turški seriji Moja boš, je aprila prvič postal očka. Z ženo Fayriye sta se razveselila sina Karana, ki je zdaj postal že mali mož. To je namreč z objavo na družbenem omrežju pokazala Fayriye, ki […]

  • Kaj se Sari dogaja po Kmetiji ? Sta s fantom še skupaj ?

    Sara Rutar je v letošnjem šovu Kmetija postregla s številnimi kuharskimi pustolovščinami. Gledalci smo slednje z zanimanjem spremljali prek malih ekranov, zato nas je zanimalo, kaj se ji na poslovnem področju dogaja po koncu snemanja resničnostne oddaje. Ji je kuhanje pred malimi ekrani odprlo nove poti? […]


Hvala, ker ste z nami – sedaj že …

  • 82.986 ogledov naše spletne strani !


Iskanje po vsebini: