“Zakaj pa nimate še kakšnega otroka ?”

Ne maram teh vprašanj

Zlasti ob posebnih trenutkih, kot je recimo materinski dan, občutim veliko hvaležnost, da so mi oziroma nama bili podarjeni trije otroci, da sem lahko mama. Včasih se čudim in sprašujem, ali si res zaslužim biti mama tem prelepim bitjem …

“Zakaj pa nimate še kakšnega?”

Od nekdaj sem si želela, da bi imela tri otroke. Kakšna sreča, da sva z možem, takrat rosno mlada in zaljubljena, že kar hitro ugotovila, da imava enake želje glede velikosti družine in števila otrok. Pri dveh sem čutila, da naša družina še ni dopolnjena, zaokrožena. Zdaj, ko imam tri, je naša družina v mojih očeh taka, kot mora biti.

SIBLINGS

Shutterstock

Ker sva otroke imela (za današnji čas) relativno mlada in ker smo vsi zdravi, se seveda neredko soočam z vprašanji, če bomo “imeli še kakšnega”. Ta vprašanja pridejo iz najrazličnejših ust. Vem, da so vsa dobronamerna, a tovrstno vtikanje v družinsko intimo me vedno malo vznemiri. Mnogokrat je taka ali drugačna “vzpodbuda” prišla iz ust duhovnika, včasih iz ust koga starejšega, skoraj nikoli pa me tega ne vpraša kakšna druga mama mojih let. Najbrž zato, ker ve, da enostavnega odgovora na tako vprašanje ni.

Tri je nova dve

Včasih dobim občutek, da se v katoliških družinah silno radi “preštevamo”. Čim pridejo na kup verne družine s kupom otrok okrog nog in po naročjih, se začne pogovor o tem, koliko otrok ima katera od družin. Trije otroci, recimo, so v takih družinah kar norma. Mogoče bi celo lahko rekla, da je v tem smislu “tri nova dve” – ko sem bila sama otrok, je večina družin imela po dva otroka, zdaj imajo številne tri. Velja nenapisano in neizrečeno, a vseeno prisotno mnenje, da več otrok kot imaš, boljša je družina. Z dvema otrokoma se verjetno počutiš kot pravi čudak, medtem ko če imaš samo enega, najbrž sploh ne upaš priti zraven.

“Zbiranje” otrok

Pa so otroci res nekaj, kar lahko preštevamo in zbiramo, kot recimo točke za popust v trgovini? Ali je prav, da otroke zbiramo kot pokale, zato da lahko v nagradni igri “povej mi, koliko otrok imaš, in povem ti, koliko veljaš” pridemo na čim višje mesto? Osebno mi je taka logika povsem tuja. Mama ni nič bolj ali boljša mama, če ima šest otrok namesto pet. Oče ni nič bolj ali boljši oče, če ima pet otrok namesto štirih.

Potrebno je poznati svoje omejitve, te pa ima vsak človek. Do neke mere zmoreš, uspeš približno držati stvari v ravnovesju. Res je, da lahko z Božjo pomočjo zmoremo mnogo več, kot si mislimo. Res pa je tudi, da nihče ne zmore neskončno. To čuti vsak in treba je nekaj ponižnosti, da si je človek sposoben to tudi priznati.

Na tekmovanju za največ otrok ne bom zmagala

Kaj naj torej naslednjič odgovorim, ko me bo spet kdo vprašal, če bomo imeli še kakšnega otroka? Lahko povem, da me trije otroci popolnoma izpolnjujejo v mojem materinstvu in da nimam večne želje po “več”. Lahko začnem – čeprav bo dolgo trajalo – razlagati o mojih porodnih zgodbah. O nedonošenčku in inkubatorju (poznam številne primere, ki jim je tovrstna izkušnja vzela pogum, da bi imeli sploh še kakšnega otroka), o dveh carskih rezih, o naravnem porodu, po katerem so me morali nekaj ur v splošni anesteziji “sestavljati skupaj” …

Lahko pa bi povedala, da z možem zmoreva točno toliko otrok, kot jih imava. Da zame število otrok ni tekmovanje niti ni merilo moje vrednosti kot ženske, mame. Čeprav je materinstvo poleg tega, da sem žena, moja glavna in najpomembnejša vloga v življenju, imam še druge vloge, v katerih sem tudi dobra in ki jih imam srčno rada. Čutim, da so še nekateri drugi talenti, ki kličejo, da jih izpilim in pomnožim. Najbolje, da radovedneže usmerim kar v branje tega bloga, saj bodo v njem tisti, ki želijo, videli najboljšo razlago.


Delite objavo s prijatelji:
 
 

Nedavne objave: 
  • Kaj je bilo potrebno, da sem prenehala vpiti na svoje otroke

    Priznam, v preteklosti sem vpila na otroke. Veliko. Včasih sem vpila iz jeze, ker sem morala vedno znova in znova ponavljati ista navodila. Govorila sem tako glasno, da sem sama pri sebi ugotovila, da dobesedno kričim na otroke. Nisem bila ponosna na to, ampak zdelo se mi je, da je bilo upravičeno – kaj pa […] The post […]

  • Kako celimo rane, da ne ostane brazgotina

    Celjenje poškodovanega kožnega tkiva je občutljiv proces, ki ga delimo na več faz. Med vnetno fazo, ki traja od dva do šest dni, je rana otekla, pordela in boleča, saj se celice borijo proti vdoru bakterij. Za njo nastopi proliferativna faza celjenja, traja od tri do štiri tedne, ko začnejo celice […]

  • Kaj vpliva na okus otrok ?

    Včasih se staršem zdi, da otroci najraje posegajo po živilih, ki najbolj škodujejo njihovemu zdravju. Vendar ni nujno vedno tako – v raziskavi, objavljeni v reviji Food Quality and Preference, so med seboj primerjali okus otrok iz različnih držav in prišli do zanimivih zaključkov. Ugotovili so, […]

  • Babice in dedki so v družini neprecenljivi

    A tudi ljubezen starih staršev ne sme postati samoumevna. Treba si jo je zaslužiti, pri čemer so pomembni odnosi med vsemi generacijami v družini. Otroci z izjemnim čustvenim nabojem doživljajo nekoga, ki ga imajo radi in ga spoštujejo tudi njihovi starši: »Kadar je mamica bolna, pride babica in […]

  • Umrl je hollywoodski velikan, nikoli več ne bo sedel na motor

    Fonda je v petek zjutraj umrl na svojem domu v Los Angelesu, obkrožen z družino. Uradni vzrok smrti je bila odpoved dihanja zaradi pljučnega raka. “Z globoko žalostjo sporočamo novico, da je Peter Fonda umrl,” je potrdil tiskovni predstavnik družine. “V enem najbolj žalostnih trenutkov […]

  • Telovadimo v prijetni svežini bližnjega gozda

    Če vaša rekreacija postaja vse bolj monotona in vas vedno iste vaje v zatohli telovadnici že spravljajo ob pamet, je čas za osvežitev. Pobegnite v gozd, kjer so temperature znosnejše, narava pa polna energije, ki si jo lahko načrpate tudi zase. Že deset minut je dovolj, pravijo strokovnjaki, pa boste po […]

  • Podnevi varuška, ponoči rock zvezda, vse to in še več je Petra Rakić

    Sebe pogosto opišete z besedami: rojena na Hrvaškem, odraščala v Ljubljani, s srbskim poreklom … Tako je, moja mama je Hrvatica iz Zagreba, oče pa Srb iz Banjaluke, ki se je v najstniških letih preselil v Kranj. Spoznala sta se na počitnicah v Poreču in se prav tam odločila zasnovati […]