Zakaj se dajemo v nič ?

Ena od najčistejših oblik radosti je navdušeni vzklik otroka: “Mama, tata, poglejta me!” A večina od nas  je na svoji življenjski poti izgubila ta zaklad. Vrnimo si ta žar, še danes je v nas in nam vrača mladost.

Zakaj se dajemo v nič ?

Marsikdo lahko pri sebi opazi težnjo, da se daje v nič. Nekdo nas pohvali, mi pa rečemo, da ni ni nič. To nam gotovo ne koristi, pa vseeno se ponavlja. Zakaj? Noben otrok, ki se počuti sprejetega in ljubljenega, se ne odziva s samoponiževanjem.

Dajati sebe v nič, podcenjevati doseženo, dokazovati, da je izpeljani korak nepomembna malenkost … vse to so reakcije, ki se rodijo zaradi negativnih odzivov okolja v otroštvu in mladosti.

Srčno veselje in hladen tuš

V naši naravi je, da se iz srca razveselimo vsega, kar nam uspe, in da to celo navdušeno razkazujemo svetu. “Glejte, kako lepo je to, kar doživljam!”

Veselje nad lastnim dosežkom je za otroka vedno izraženo s celim telesom in žarečimi očmi, vsak mali uspeh je vir neznanskega navdušenja nad seboj. (Že mladostnik je v tem šibkejši in zato tudi zelo ranljiv.) To moč doživljanja sebe v polnosti zanosa pa smo izgubili, če so nas vedno spet in spet pogasili. Če smo se navdušili nad seboj, pa so nas polili z ledno vodo posmeha ali smešenja ali s katerokoli obliko zavračanja, pa tudi s tem, da se sploh niso odzvali, je naš ogenj zamrl. Navdušenje nad seboj se je zlilo z bolečino, osramočenostjo, s šokom igralca, ki je dal srce v svoj nastop in je na odru pričakoval aplavz, pa so ga izžvižgali ali kar molče odšli.

Ko se bomo spet hoteli navdušiti, nas bo ta izkušnja ustavila, saj je ne želimo spet doživljati.

Hrepenenje pa ostaja

Iskanju ljubezni, pozornosti in odobravanju se ne moremo odreči. Vedno ga bomo iskali, a na izkrivljen način. Starši so nas hoteli videti ponižne in nesamozavestne, in to zdaj ostaja naš vzorec: za sprejetost se je treba ponižati.

Prepričanje deluje takole: »Če se dajem v nič, bom s tem dosegel sprejetost in se zavaroval pred ponižanjem.« To smo namreč naredili kot otroci. Ko se dajemo v nič pred drugim, zdaj pričakujemo, da bomo zato odobravani in celo ljubljeni. Ne bodo nas zavrnili, všeč jim bomo, ko se dajemo v nič. Kajti staršem smo postali prijetni in vredni njihove bližine, ko smo se nehali navduševati nad seboj.

A stara formula ne deluje …

Seveda pa dobimo drugačene odzive. Ko se dajemo v nič, bo morda kdo rekel, da ni res in nas bo pohvalil, a verjetno bomo spet zavrnili pohvalo in bo odnehal. Nazadnje nas nihče ne bo več hvalil, saj priznanje vedno odbijamo.

Še več bo tistih, ki bodo pristali na naše podcenjevanje sebe in se bodo strinjali, da naš dosežek res nima nič takega, da bi se bilo vredno navduševati. Skratka, prepričali jih bomo v svojo nepomembnost. Če drugi reče »Res, prav imaš, to ni ne vem kakšen dosežek.«, nas zaboli, ker se pokaže resnica: poniževali se nismo zato, ker res mislimo, da smo zanič, ampak zato, da bi bili potolaženi in ovrednoteni. In cilja nismo dosegli, kar zdaj boli: jaz se ponižujem, nagrade pa ni!

Odbijanje drugih

Zelo neprijetni stranski učinek samoponiževanja je tudi ta, da odbija, ker drugi čutijo zlaganost. Gre za poskus manipulacije okolja, ki naj nam da priznanje, ki si ga sami ne upamo dati, in za kuhanje odbijajoče grenkobe in zamere, saj gorimo v želji po nedosegljivi ovrednotenosti.  Prikrivamo svojo iskreno in utemeljeno potrebo  po priznanju. Če kdo reče: »Vem, da ne misliš zares. Ti hočeš, da te hvalimo …«, nas zaboli in se užalimo.

Edina pot do spejetosti je, da postanemo iskreni in resnični.

Navdušujmo se po malem in premagujmo strah

Zato je bolje, da polno doživljamo  navduševanje nad seboj, ko intimno čutimo, da nas je kaj resnično razveselilo. Poskušajmo si to dopuščati po malem. Prebujanje veselja nad seboj je najprej plaho in neopazno, a če vztrajamo, se okrepi. Nazadnje ga začnemo tako močno čutiti, da ga zmoremo tudi pokazati  navzven.  Delovalo bo kot iskrena, čista radost. Naše navdušenje je  sončna sila, ki druge privlači, ker jih ogreje in vzpodbudi njihovo lastno navdušenje. Kdor pa sovraži svoje lastno navdušenje, se bo oddaljil od nas ali nas bo napadal, a ne bo nas prizadelo. Ko smo resnični, smo posebno močni in zaščiteni.

Vrnjeno zaupanje

Veseliti se svojih uspehov je naša pravica in dolžnost, saj sodi k negi svoje moči in pristne privrženosti lastnemu življenju, k potrebi po veselju uresničenja. To nikomur ne škodi, treba je le izbrati okolje, ki se zna veseliti z nami. Če so pobijali naše veselje nad seboj v otroštvu in mladosti (tudi v mladosti je to zelo pogosta izkušnja!), ga vsekakor  niso mogli ubiti. Dokler dihamo, si želimo tega veselja, in do zadnjega se lahko vrnemo k njemu.

Ena od najčistejših oblik radosti je navdušeni vzklik otroka: «Mama, očka, poglejta me !«

Vrnimo si ta žar, še danes je v nas in nam vrača mladost.

Alenka Rebula


Delite objavo s prijatelji:
 
 

Nedavne objave: 
  • Zgodba o dveh bratih vam morda reši odnos

    Nekoč sta bila dva brata, Marjan in Jakob, ki sta živela na sosednjih kmetijah in sta se ves čas prepirala. Kot otroka in kasneje mladeniča sta bila brata sicer najboljša prijatelja, skorajda nerazdružljiva. Po štiridesetih letih, ko sta kot soseda živela drug ob drugem, si pomagala in si delila celo […]

  • Luka Basi zbolel in pristal v bolnišnici

    Slovenski pevec Luka Basi ima v zadnjem času izjemno nor delovni ritem. Številni koncerti, snemanje albuma in nastopi na festivalih so očitno terjali svoj davek, saj je moral odpovedati svoj nedavni koncert v Puli. Zaradi slabega počutja in visoke vročine se je moral po pomoč zateči v […]

  • Dobrosrčna Nada vesela, da bo spet komandirala kmete

    Dobrosrčna in delavna kmetica Nada Zorec bo že drugo sezono v šovu Kmetija opravljala delo gospodarice kmetije. »Kar nekaj časa sem potiho upala, da me bodo znova povabili v šov, ko pa sem izvedela, da bom na kmetiji spet ‘komandirala’, sem se seveda zelo razveselila. Saj je to kar častna vloga, […]

  • Kostumi Marilyn Monroe na dražbi: avkcijska hiša želi iztržiti do 80.000 dolarjev

    Med njimi bo rdeča večerna obleka, ki jo je leta 1953 nosila v uspešnici Moški imajo raje plavolaske. Zanjo bi lahko iztržili do 80.000 dolarjev. Rumena svilena obleka, ki jo je igralka nosila leta 1954 v vesternu Reka brez povratka, je ocenjena na 60.000 do 80.000 dolarjev, nekaj podobnega pa v avkcijski hiši […]

  • V živo iz Imole: novosti v ekipi Yamahe za leto 2020

    Trenutno ima Yamaha tovarniško ekipo le v razredu MXGP, v kateri si sedeže trenutno lastita Jeremy Seewer in Romain Febvre. Slednji bo po letošnji sezoni le-to zapustil, kar pomeni, da se v ekipi sprosti mesto, katero bo, po slišanem na tiskovni konferenci sodeč, zasedel Arnaud Tonus. Zajeten kos pogače pa je […]

  • Kia razmišlja o še enem križancu na dnu modelne palete

    Korejska znamka Kia že lep čas, vse od prihoda modela Cee’d prve generacije velja za ugledno in pozornosti vredno avtomobilsko znamko tudi na evropskem trgu. Tudi konkurenca je posledično ne gleda več zviška, vse to pa se nenazadnje odraža v večji priljubljenosti med kupci. Hkrati se zdi, da tudi pri Kii […]

  • Preizkušnje in stiske, s katerimi se je Jim Caviezel soočal v vlogi Jezusa Kristusa

    Kar se tiče njegove vere, Jim Caviezel velja za enega najbolj neposrednih hollywoodskih zvezdnikov. Odkrito se zavzema za življenje ter priznava svojo ljubezen in vdanost Devici Mariji. Nekaj privlačno navdušujočega je na njem, ko v strogo krojeni obleki odigra nekdanjega poklicnega morilca, po spreobrnjenju […]