Zapori: med maščevalnostjo in samo­upravljanjem

Z dr. Draganom Petrovcem, ki po oceni tujih ekspertov velja za vodilnega strokovnjaka za izvrševanje kazni zapora v svetovnem merilu, smo se pogovarjali o pravilih, ki opredeljujejo delovanje zaporniškega sistema in verjetno še kakšnega, morda celotnega družbenega. Dr. Petrovec se ukvarja s filozofijo in prakso kaznovanja, obravnavo obsojenih in s kriminalitetno politiko. Poučuje penologijo na podiplomskem študiju na Pravni fakulteti, na Fakulteti za socialno delo in Fakulteti za varnostne vede Univerze v Ljubljani.

Izhajate iz načel humanistične psihologije.

Prvič je dobro razumeti, kaj je človeka pripeljalo v situacijo, da je končal v zaporu. Če to razumeš, se moraš vprašati po širših družbenih vzrokih in o njegovi osebnosti. Kombinacija tega daje navodilo, kako spremeniti njegove vedenjske vzorce. Ne gre za spremembo osebnosti v celoti. Je pa nujna igra iz oči v oči, brez manipulacij.

Če hočeš, da bodo ljudje v prihodnje pošteno živeli, moraš v zaporu z njimi ravnati popolnoma odkrito. Mi pa nismo pošteni niti med seboj v, denimo, partnerskem odnosu, pa bomo nenadoma pošteni do kriminalca, ki je kršil naše skupne temeljne vrednote? Poštenost zahteva posebno strukturo zapora, ki jo je treba demokratizirati in iz neke piramidne strukture, značilne za policijo, cerkev, zapor, ustvariti institucijo s horizontalno komunikacijo. Kjer ni eden na vrhu, pod njim deset šefov in pod njimi še ne vem koliko podšefov, ki vse obvladujejo, ampak smo vsi enoten kolektiv.

Je to izvedljivo?

Morda se sliši naivno, vendar smo v praksi pred leti pokazali, da je izvedljivo. Imeli smo vsak teden sestanke z obsojenimi, vse osebje in vsi obsojenci smo si iz oči v oči povedali, kar nas je težilo. Bil je sistem reševanja konfliktov, ki je spominjal na danes prepovedano besedo samoupravljanje. Obsojenim nismo odrekali sposobnosti objektivnega presojanja razmer, ampak smo jih k temu spodbujali.

Pokazalo se je, da obsojenci kvalitetno razumejo svoj položaj ter ocenjujejo in upoštevajo naš položaj in naš odnos do njih. V dveh letih smo prišli do tega, da smo odprli zapor za 90 odstotkov obsojenih. Odprti zapor je pomenil, da gre teh 90 odstotkov vsak petek popoldne domov, se v nedeljo vrne, zlorab pa je bilo zanemarljivo malo.

Ampak najbrž ta horizontalna komunikacija še ne more biti dovolj?

Z vsakim od obsojenih lahko intenzivno delamo pri prilagajanju njegovih vedenjskih vzorcev, delamo pri njegovem izobraževanju, se ukvarjamo z njegovim delovnim mestom. Če je le mogoče, ga zaposlimo, kjer je delal, po delu pa se vrne v zapor. Ali ga zaposlimo kje drugje, se zavedamo njegovih morebitnih osebnostnih težav, denimo odvisnosti – alkohol, droga, hazard, vse te in druge zasvojenosti smo dolžni pomagati odpravljati.

Spekter ukvarjanja z obsojeno osebo je zelo širok. Upoštevati moramo njegovo družino, mogoče je bila kriminogen dejavnik, ki je spodbujal slabo vedenje. Če po vsem tem ob odpustu najdemo zanj še zaposlitev in bivališče, kar sta temeljni kategoriji za uspešno rehabilitacijo, smo za obsojenega naredili to, da lahko rečemo, da je imel ta zapor v primerjavi z drugimi samo 20 odstotkov povratništva, povprečje v drugih zaporih pa je bilo 60 odstotkov.

Ste drugače usposabljali osebje?

Neskončno težko je bilo najti osebje, ki bi bilo pripravljeno na srečevanje z obsojenimi iz oči v oči, na polaganje računov za odločitve drug drugemu. To jemlje človeku iz rok najslajšo drogo, to je moč nad drugimi. Če se temu v zaporu odpoveš, se odpre neka perspektiva.

Neskončno komentarjev smo slišali na pobeg jetnikov iz koprskega zapora, da je zapor prerazkošen, preudoben, hotel za zapornike. Kaj je v teh stališčih tisto, na kar opozarjate? Česa nas mora biti morda strah, kakšne spremembe bi tako mišljenje utegnilo napovedovati?

V trenutku, ko začnemo ugotavljati, da so zapori hoteli, da se obsojencem godi bolje kot drugim, smo na slabi poti, na poti maščevanja nad nepravimi ljudmi. Zakaj nekomu namenoma slabšati razmere ne glede na to, da gre za zapor, kjer posameznik nima tega, kar imamo drugi, to je razpolaganje s samim seboj? To je 95 odstotkov smisla človekovega obstoja in vse pravice, ki jih običajno temu dodajamo in jih je deležen vsak zapornik, so samo drobtinice, ki lajšajo ta temeljni status nesvobode.

V ozadju tega se pogosto skriva težnja kar znatnega dela javnega mnenja, pa tudi osebja v zaporih, da bi morali z obsojenimi ravnati strožje. Ankete socialne klime, ki sem jih omenjal, kažejo, da se je delež zaposlenih v zaporu, ki zahtevajo strožje obravnavanje obsojencev, ki zahtevajo tudi strožje kaznovanje že v sodnem postopku, z ene četrtine dvignil na tri četrtine. To je napredek, ki smo ga dosegli v svobodi in samostojnosti, denimo po letu 1995. Izrazita zaostritev kazenske zakonodaje, v tem okviru tudi kaznovalne prakse in politike in režima v zaporih.

Je to tudi razlog, da se je od leta 1995 do leta 2000 tako močno povečalo število obsojenih?

Ja. In moralo bi nas biti strah teh pozivov k zaostrovanju. Moramo pa pogledati še, kje vse smo še tako nagnjeni k zaostrovanju. Če gre za vrtce za otroke s posebnimi potrebami, v krajevni skupnosti za postavitev ne bomo dobili soglasja. Enako velja za komune za odvisnike, varne hiše, da ne govorimo o begunskih centrih. Kar mene najbolj zaboli, je ugovor nekaterih, da njihovo stanovanje, ki je v bližini vrtca za otroke s posebnimi potrebami, izgublja ceno, ga ne morejo več prodati za toliko, kot bi ga brez takega vrtca. Večkrat sem že rekel, da je sovraštvo najmočnejše povezovalno čustvo, bolj kot ljubezen, na žalost.

Kje so vzroki za naraščanje tega sovraštva, za ostrejše kaznovanje? Je to neki osebni človeški strah?

Bojim se, da to ni glavni razlog. Če začnem s politiki, pameten politik …

Ali ni to duhoviti nesmisel?

Mogoče res. Pameten politik, ali pa denimo bister, bo vedno poskrbel, da bo v državi veliko revnih. Ker so ti najbolj hvaležna publika, ki mu bo sledila v sovraštvu zoper namišljenega nasprotnika, zoper namišljenega povzročitelja njihove revščine. Revni smo, ker nam Hrvati kradejo tistih nekaj rib, ker namenjamo nekaj denarja za begunce, ker stane obsojenec na dan 80 evrov, ker stari potrebujejo zdravnike …

S tem se usmerja ljudi in jih poenoti v podpori oblastnikom s pomočjo sovraštva zoper »glavne krivce« za razmere v državi, ki bi bila že zdavnaj balkanska Švica, če ne bi bilo Hrvatov, homoseksualcev, beguncev, narkomanov … K čemur močno pripomorejo mediji s senzacionalizmom, saj kar je slabo, se dobro prodaja. Denimo bil sem razburjen na snemanju Studia ob 17.00, ker mi je bilo dovolj tega, da en pobeg v Sloveniji pride na vse naslovnice, v vsemogoče informativne radijske in televizijske oddaje. En pobeg ni dogodek. In dva pobega na leto nista dogodek. Ampak mi jih iz tega naredimo. In ker je vedno treba najti krivce, jih najdemo in dobimo legitimno možnost maščevanja.

Kar je potrditev, da sta sovraštvo in premoč nad nekom neko primarno čustvo od Kajna dalje, čeprav je šlo tam za drugačen razlog, a je šlo vseeno za sovraštvo in maščevanje, pomanjkanje ljubezni. S tem se najraje hranimo. Zakaj so najbolj prodajane Slovenske novice, od katerih, to bom znova ponovil, če jih kupiš zjutraj, kaplja še topla kri? Desetletja so na vrhu branosti. Pa ne prinašajo drugega kot kri, kriminal, če zmanjka domačega, dobimo uvoženega.

Ali obstaja v slovenski penološki teoriji poseben razmislek o ravnanju s starimi zaporniki?

Kakih posebnih navodil ali razmisleka o tem nisem zasledil, velja pa splošno pravilo, da je treba prestajanje kazni vedno prilagajati posamezniku in njegovim potrebam. Kar pomeni v prvi vrsti, enako kot za preostale, morda še bolj skrbno poskrbeti za zdravstveno varstvo, morda še za druge primanjkljaje, ki jih občutijo starejši ljudje, vendar to sodi v splošni režim humanega prestajanja kazni.

Ali po svetu obstajajo raziskave, ki posebej obravnavajo stare, njihov pogled nase in na zapor, na prehojeno življenjsko pot zapornikov?

Ne, jih ne poznam. Najbrž obstaja kak spominski zapis, imamo ga tudi pri nas, o ljudeh, ki so precej časa preživeli v zaporu in bili tam tudi v zrelih letih. Spominjam se Slave Rak, ki je bila obsojena zaradi umora moža. Mislim, da je napisala več knjig o tej temi, eni je bilo naslov Ali sem ga res ubila? Spomnim se še nekaj žensk iz te kategorije 60 ali od 50 do 60 let, ki so po dolgih letih nasilja, ki so ga trpele v partnerskem odnosu, vzele pravico v svoje roke in pokončale moža oziroma partnerja. Te ženske so pri nas uživale boljši status pred desetletji, kot bi bilo to mogoče danes. Danes je zakonodaja že tako ostra, da pri visokih kaznih določen čas ne moreš imeti nobene ugodnosti. Takrat smo jih mi pravilno ocenili kot popolnoma nenevarne komurkoli in so bile že zelo kmalu v odprtem režimu. So na sicer neprimeren način rešile svoj edini problem. Ni bilo pričakovati, da bi se kaj takega ponovilo.

Je bilo pri teh ženskah mogoče na kakršenkoli način zaznati, da bi danes v enakih okoliščinah spet ravnale enako?

Če bi jih vprašal, bi rekle, da zanje ni bilo druge možnosti. Pogosto je šlo za vaško okolje, kamor ni segla policija, kamor ni segel center za socialno delo in kjer so tradicionalne vrednote nujnega trpljenja in potrpljenja prevladale, četudi bi policija in centri segli do tja. Ko je mera preveč polna, se zgodi, da ženska ne zdrži več. Ne bi pa bilo pričakovati, da bi to vnovič naredile v neki novi situaciji, saj se te ženske kot hudič križa izogibajo sploh vsem možnostim, da bi do take nove situacije prišlo. Ko so prišle ven, vsaj kolikor smo jih lahko še spremljali po naključju, niso več sklepale partnerskih zvez.


Delite objavo s prijatelji:
 
 


Nedavne objave: 
  • Ta krasna ženska je mati Petre Kerčmar

    Priljubljena in prodorna televizijska voditeljica Petra Kerčmar je močno povezana s svojo družino. Ob dveh sestrah, Nini in Tatjani, si je zelo blizu tudi z mamo Nado, s katero se izjemno lepo razumeta. »Ob treh hčerkah doživiš marsikaj, ampak naša mami nikoli ni pojamrala. Vedno je tu za nas. Tudi […]

  • 5 napak, ki jih delamo, ko se spopademo z bolečino

    Bolečina je znak, s katerim nam telo nakazuje, da je nekaj narobe. Vsi smo se že kdaj spopadli s kakšno obliko bolečine, a tista najbolj zahtevna je vsekakor kronična bolečina, ki ne preneha in ne preneha. Takrat imamo pogosto občutek, da bi najraje bolečino kar prespali v postelji, a v resnici se s […]

  • S pol srca ohranjajo spomine na poletje

    Priljubljena hrvaška skupina Pravila igre, ki je pred poletjem presenetila številne oboževalce v regiji z vrhunskim avdio-vizualnim koncertnim spektaklom Pravila igre LIVE 3D Show, se od poletja še ne poslavlja. Z novimi plesnimi ritmi Pol srca skupina napoveduje nepozabne zabave na prihajajočih koncertih. Pol srca […]

  • Zakaj ima Gojc v stranišču Avdićevo sliko ?

    Gojmirja je včeraj po gostovanju na Radiu 1 v Šentjakobskem gledališču čakala premiera predstave Obisk stare gospe, katero tudi režira. Denis, ki je bil več kot navdušen nad igralčevimi številnimi nazivi, pa je razkril še eno podrobnost, za katero javnost še ni slišala. […]

  • Kmetija: Kljub prepričanju v zmago izgubil bitko

    Borut in Danijel sta se spopadla v znanju pratike. Če je še dva dni pred bitko Borut samozavestno zatrjeval, da je prepričan v svojo zmago, se je slednje spremenilo, ko je izvedel, kdo bo njegov dvobojevalec. Danijel je namreč dobro poznal vsebino knjige, zato mu je postalo kmalu jasno, da njegova vrnitev na posestvo ni The […]

  • Lara Komar se TAKŠNA vrača na gledališke odre

    Priljubljena igralka Lara Komar se danes vrača na odre slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Zaigrala bo v eni izmed glavnih vlog predstave Krčmarica Mirandolina, komediji iz leta 1752, ki govori o krčmarici in treh gostih. Lara bo zaigrala v vlogi ekscentrične igralke Dejanire. Poleg Lare bodo v predstavi igrali […]

  • Christini Hendricks je razpadel zakon

    Christina Hendricks, 44-letna igralka in nekdanja manekenka, ter Geoffrey Arend, 41-letni igralec, sta se po desetih letih zakonskega življenja odločila, da bosta ubrala vsak svojo pot. »Pred 12 leti sva se zaljubila in postala partnerja,« je svojo ‘izpoved’ na Instagramu začela nekdanja zvezdnica serije […]


Iskanje po vsebini: