Zapori: med maščevalnostjo in samo­upravljanjem

Z dr. Draganom Petrovcem, ki po oceni tujih ekspertov velja za vodilnega strokovnjaka za izvrševanje kazni zapora v svetovnem merilu, smo se pogovarjali o pravilih, ki opredeljujejo delovanje zaporniškega sistema in verjetno še kakšnega, morda celotnega družbenega. Dr. Petrovec se ukvarja s filozofijo in prakso kaznovanja, obravnavo obsojenih in s kriminalitetno politiko. Poučuje penologijo na podiplomskem študiju na Pravni fakulteti, na Fakulteti za socialno delo in Fakulteti za varnostne vede Univerze v Ljubljani.

Izhajate iz načel humanistične psihologije.

Prvič je dobro razumeti, kaj je človeka pripeljalo v situacijo, da je končal v zaporu. Če to razumeš, se moraš vprašati po širših družbenih vzrokih in o njegovi osebnosti. Kombinacija tega daje navodilo, kako spremeniti njegove vedenjske vzorce. Ne gre za spremembo osebnosti v celoti. Je pa nujna igra iz oči v oči, brez manipulacij.

Če hočeš, da bodo ljudje v prihodnje pošteno živeli, moraš v zaporu z njimi ravnati popolnoma odkrito. Mi pa nismo pošteni niti med seboj v, denimo, partnerskem odnosu, pa bomo nenadoma pošteni do kriminalca, ki je kršil naše skupne temeljne vrednote? Poštenost zahteva posebno strukturo zapora, ki jo je treba demokratizirati in iz neke piramidne strukture, značilne za policijo, cerkev, zapor, ustvariti institucijo s horizontalno komunikacijo. Kjer ni eden na vrhu, pod njim deset šefov in pod njimi še ne vem koliko podšefov, ki vse obvladujejo, ampak smo vsi enoten kolektiv.

Je to izvedljivo?

Morda se sliši naivno, vendar smo v praksi pred leti pokazali, da je izvedljivo. Imeli smo vsak teden sestanke z obsojenimi, vse osebje in vsi obsojenci smo si iz oči v oči povedali, kar nas je težilo. Bil je sistem reševanja konfliktov, ki je spominjal na danes prepovedano besedo samoupravljanje. Obsojenim nismo odrekali sposobnosti objektivnega presojanja razmer, ampak smo jih k temu spodbujali.

Pokazalo se je, da obsojenci kvalitetno razumejo svoj položaj ter ocenjujejo in upoštevajo naš položaj in naš odnos do njih. V dveh letih smo prišli do tega, da smo odprli zapor za 90 odstotkov obsojenih. Odprti zapor je pomenil, da gre teh 90 odstotkov vsak petek popoldne domov, se v nedeljo vrne, zlorab pa je bilo zanemarljivo malo.

Ampak najbrž ta horizontalna komunikacija še ne more biti dovolj?

Z vsakim od obsojenih lahko intenzivno delamo pri prilagajanju njegovih vedenjskih vzorcev, delamo pri njegovem izobraževanju, se ukvarjamo z njegovim delovnim mestom. Če je le mogoče, ga zaposlimo, kjer je delal, po delu pa se vrne v zapor. Ali ga zaposlimo kje drugje, se zavedamo njegovih morebitnih osebnostnih težav, denimo odvisnosti – alkohol, droga, hazard, vse te in druge zasvojenosti smo dolžni pomagati odpravljati.

Spekter ukvarjanja z obsojeno osebo je zelo širok. Upoštevati moramo njegovo družino, mogoče je bila kriminogen dejavnik, ki je spodbujal slabo vedenje. Če po vsem tem ob odpustu najdemo zanj še zaposlitev in bivališče, kar sta temeljni kategoriji za uspešno rehabilitacijo, smo za obsojenega naredili to, da lahko rečemo, da je imel ta zapor v primerjavi z drugimi samo 20 odstotkov povratništva, povprečje v drugih zaporih pa je bilo 60 odstotkov.

Ste drugače usposabljali osebje?

Neskončno težko je bilo najti osebje, ki bi bilo pripravljeno na srečevanje z obsojenimi iz oči v oči, na polaganje računov za odločitve drug drugemu. To jemlje človeku iz rok najslajšo drogo, to je moč nad drugimi. Če se temu v zaporu odpoveš, se odpre neka perspektiva.

Neskončno komentarjev smo slišali na pobeg jetnikov iz koprskega zapora, da je zapor prerazkošen, preudoben, hotel za zapornike. Kaj je v teh stališčih tisto, na kar opozarjate? Česa nas mora biti morda strah, kakšne spremembe bi tako mišljenje utegnilo napovedovati?

V trenutku, ko začnemo ugotavljati, da so zapori hoteli, da se obsojencem godi bolje kot drugim, smo na slabi poti, na poti maščevanja nad nepravimi ljudmi. Zakaj nekomu namenoma slabšati razmere ne glede na to, da gre za zapor, kjer posameznik nima tega, kar imamo drugi, to je razpolaganje s samim seboj? To je 95 odstotkov smisla človekovega obstoja in vse pravice, ki jih običajno temu dodajamo in jih je deležen vsak zapornik, so samo drobtinice, ki lajšajo ta temeljni status nesvobode.

V ozadju tega se pogosto skriva težnja kar znatnega dela javnega mnenja, pa tudi osebja v zaporih, da bi morali z obsojenimi ravnati strožje. Ankete socialne klime, ki sem jih omenjal, kažejo, da se je delež zaposlenih v zaporu, ki zahtevajo strožje obravnavanje obsojencev, ki zahtevajo tudi strožje kaznovanje že v sodnem postopku, z ene četrtine dvignil na tri četrtine. To je napredek, ki smo ga dosegli v svobodi in samostojnosti, denimo po letu 1995. Izrazita zaostritev kazenske zakonodaje, v tem okviru tudi kaznovalne prakse in politike in režima v zaporih.

Je to tudi razlog, da se je od leta 1995 do leta 2000 tako močno povečalo število obsojenih?

Ja. In moralo bi nas biti strah teh pozivov k zaostrovanju. Moramo pa pogledati še, kje vse smo še tako nagnjeni k zaostrovanju. Če gre za vrtce za otroke s posebnimi potrebami, v krajevni skupnosti za postavitev ne bomo dobili soglasja. Enako velja za komune za odvisnike, varne hiše, da ne govorimo o begunskih centrih. Kar mene najbolj zaboli, je ugovor nekaterih, da njihovo stanovanje, ki je v bližini vrtca za otroke s posebnimi potrebami, izgublja ceno, ga ne morejo več prodati za toliko, kot bi ga brez takega vrtca. Večkrat sem že rekel, da je sovraštvo najmočnejše povezovalno čustvo, bolj kot ljubezen, na žalost.

Kje so vzroki za naraščanje tega sovraštva, za ostrejše kaznovanje? Je to neki osebni človeški strah?

Bojim se, da to ni glavni razlog. Če začnem s politiki, pameten politik …

Ali ni to duhoviti nesmisel?

Mogoče res. Pameten politik, ali pa denimo bister, bo vedno poskrbel, da bo v državi veliko revnih. Ker so ti najbolj hvaležna publika, ki mu bo sledila v sovraštvu zoper namišljenega nasprotnika, zoper namišljenega povzročitelja njihove revščine. Revni smo, ker nam Hrvati kradejo tistih nekaj rib, ker namenjamo nekaj denarja za begunce, ker stane obsojenec na dan 80 evrov, ker stari potrebujejo zdravnike …

S tem se usmerja ljudi in jih poenoti v podpori oblastnikom s pomočjo sovraštva zoper »glavne krivce« za razmere v državi, ki bi bila že zdavnaj balkanska Švica, če ne bi bilo Hrvatov, homoseksualcev, beguncev, narkomanov … K čemur močno pripomorejo mediji s senzacionalizmom, saj kar je slabo, se dobro prodaja. Denimo bil sem razburjen na snemanju Studia ob 17.00, ker mi je bilo dovolj tega, da en pobeg v Sloveniji pride na vse naslovnice, v vsemogoče informativne radijske in televizijske oddaje. En pobeg ni dogodek. In dva pobega na leto nista dogodek. Ampak mi jih iz tega naredimo. In ker je vedno treba najti krivce, jih najdemo in dobimo legitimno možnost maščevanja.

Kar je potrditev, da sta sovraštvo in premoč nad nekom neko primarno čustvo od Kajna dalje, čeprav je šlo tam za drugačen razlog, a je šlo vseeno za sovraštvo in maščevanje, pomanjkanje ljubezni. S tem se najraje hranimo. Zakaj so najbolj prodajane Slovenske novice, od katerih, to bom znova ponovil, če jih kupiš zjutraj, kaplja še topla kri? Desetletja so na vrhu branosti. Pa ne prinašajo drugega kot kri, kriminal, če zmanjka domačega, dobimo uvoženega.

Ali obstaja v slovenski penološki teoriji poseben razmislek o ravnanju s starimi zaporniki?

Kakih posebnih navodil ali razmisleka o tem nisem zasledil, velja pa splošno pravilo, da je treba prestajanje kazni vedno prilagajati posamezniku in njegovim potrebam. Kar pomeni v prvi vrsti, enako kot za preostale, morda še bolj skrbno poskrbeti za zdravstveno varstvo, morda še za druge primanjkljaje, ki jih občutijo starejši ljudje, vendar to sodi v splošni režim humanega prestajanja kazni.

Ali po svetu obstajajo raziskave, ki posebej obravnavajo stare, njihov pogled nase in na zapor, na prehojeno življenjsko pot zapornikov?

Ne, jih ne poznam. Najbrž obstaja kak spominski zapis, imamo ga tudi pri nas, o ljudeh, ki so precej časa preživeli v zaporu in bili tam tudi v zrelih letih. Spominjam se Slave Rak, ki je bila obsojena zaradi umora moža. Mislim, da je napisala več knjig o tej temi, eni je bilo naslov Ali sem ga res ubila? Spomnim se še nekaj žensk iz te kategorije 60 ali od 50 do 60 let, ki so po dolgih letih nasilja, ki so ga trpele v partnerskem odnosu, vzele pravico v svoje roke in pokončale moža oziroma partnerja. Te ženske so pri nas uživale boljši status pred desetletji, kot bi bilo to mogoče danes. Danes je zakonodaja že tako ostra, da pri visokih kaznih določen čas ne moreš imeti nobene ugodnosti. Takrat smo jih mi pravilno ocenili kot popolnoma nenevarne komurkoli in so bile že zelo kmalu v odprtem režimu. So na sicer neprimeren način rešile svoj edini problem. Ni bilo pričakovati, da bi se kaj takega ponovilo.

Je bilo pri teh ženskah mogoče na kakršenkoli način zaznati, da bi danes v enakih okoliščinah spet ravnale enako?

Če bi jih vprašal, bi rekle, da zanje ni bilo druge možnosti. Pogosto je šlo za vaško okolje, kamor ni segla policija, kamor ni segel center za socialno delo in kjer so tradicionalne vrednote nujnega trpljenja in potrpljenja prevladale, četudi bi policija in centri segli do tja. Ko je mera preveč polna, se zgodi, da ženska ne zdrži več. Ne bi pa bilo pričakovati, da bi to vnovič naredile v neki novi situaciji, saj se te ženske kot hudič križa izogibajo sploh vsem možnostim, da bi do take nove situacije prišlo. Ko so prišle ven, vsaj kolikor smo jih lahko še spremljali po naključju, niso več sklepale partnerskih zvez.


Delite objavo s prijatelji:
 
 

Nedavne objave: 
  • Kaj je bilo potrebno, da sem prenehala vpiti na svoje otroke

    Priznam, v preteklosti sem vpila na otroke. Veliko. Včasih sem vpila iz jeze, ker sem morala vedno znova in znova ponavljati ista navodila. Govorila sem tako glasno, da sem sama pri sebi ugotovila, da dobesedno kričim na otroke. Nisem bila ponosna na to, ampak zdelo se mi je, da je bilo upravičeno – kaj pa […] The post […]

  • Kako celimo rane, da ne ostane brazgotina

    Celjenje poškodovanega kožnega tkiva je občutljiv proces, ki ga delimo na več faz. Med vnetno fazo, ki traja od dva do šest dni, je rana otekla, pordela in boleča, saj se celice borijo proti vdoru bakterij. Za njo nastopi proliferativna faza celjenja, traja od tri do štiri tedne, ko začnejo celice […]

  • Kaj vpliva na okus otrok ?

    Včasih se staršem zdi, da otroci najraje posegajo po živilih, ki najbolj škodujejo njihovemu zdravju. Vendar ni nujno vedno tako – v raziskavi, objavljeni v reviji Food Quality and Preference, so med seboj primerjali okus otrok iz različnih držav in prišli do zanimivih zaključkov. Ugotovili so, […]

  • Babice in dedki so v družini neprecenljivi

    A tudi ljubezen starih staršev ne sme postati samoumevna. Treba si jo je zaslužiti, pri čemer so pomembni odnosi med vsemi generacijami v družini. Otroci z izjemnim čustvenim nabojem doživljajo nekoga, ki ga imajo radi in ga spoštujejo tudi njihovi starši: »Kadar je mamica bolna, pride babica in […]

  • Umrl je hollywoodski velikan, nikoli več ne bo sedel na motor

    Fonda je v petek zjutraj umrl na svojem domu v Los Angelesu, obkrožen z družino. Uradni vzrok smrti je bila odpoved dihanja zaradi pljučnega raka. “Z globoko žalostjo sporočamo novico, da je Peter Fonda umrl,” je potrdil tiskovni predstavnik družine. “V enem najbolj žalostnih trenutkov […]

  • Telovadimo v prijetni svežini bližnjega gozda

    Če vaša rekreacija postaja vse bolj monotona in vas vedno iste vaje v zatohli telovadnici že spravljajo ob pamet, je čas za osvežitev. Pobegnite v gozd, kjer so temperature znosnejše, narava pa polna energije, ki si jo lahko načrpate tudi zase. Že deset minut je dovolj, pravijo strokovnjaki, pa boste po […]

  • Podnevi varuška, ponoči rock zvezda, vse to in še več je Petra Rakić

    Sebe pogosto opišete z besedami: rojena na Hrvaškem, odraščala v Ljubljani, s srbskim poreklom … Tako je, moja mama je Hrvatica iz Zagreba, oče pa Srb iz Banjaluke, ki se je v najstniških letih preselil v Kranj. Spoznala sta se na počitnicah v Poreču in se prav tam odločila zasnovati […]